zgodba
Film pripoveduje o novi Irski ter njeni živahni glasbeni sceni, pa tudi o družbi, ki se še vedno spopada s posledicami več stoletij trajajoče britanske nadvlade. Režiserja nas odpeljeta na glasbeno popotovanje po otoku, kjer na ulicah, v pubih in dnevnih sobah spoznavamo novo generacijo folk glasbenikov – drznih, duhovitih in politično angažiranih. Ti mladi umetniki, med njimi pankerji in reperji, ponovno odkrivajo tradicijo, ki »je bila od nekdaj namenjena strašenju duhovnikov in politikov«, ter jo razvijajo v nove smeri. Arhivski posnetki povezujejo sedanjost z burno preteklostjo ter ustvarijo bogat portret dežele, katere kolonialne rane se še vedno niso zacelile.
iz prve roke
»Kaj storiti z nasilno preteklostjo, ki smo jo podedovali? Naj sprejmemo zatiralsko kulturo takšno, kakršna je, ali naj jo preoblikujemo po svoje? S temi vprašanji v mislih sva štiri leta potovala po Irski ter se srečevala z izjemnimi umetniki, ki so jih skupaj z nama raziskovali skozi glasbo. V svetu, kjer so zatiranje, okupacija in vojna postali del vsakdanjosti, Keltska utopija deluje na drugačni frekvenci; tam, kjer je upanje mogoče in se lahko uresniči svetlejša prihodnost.«
– Dennis Harvey in Lars Lovén
kritike
»Lanski Kneecap je svetu uspešno predstavil moč in vitalnost glasbe v irskem jeziku – kot umetnosti in hkrati kot nujne oblike protesta –, a vse kaže, da bo dokumentarec Dennisa Harveyja in Larsa Lovéna, ki ima širši fokus kot omenjeni fikcionalizirani biografski film, to razpravo še razširil.«
– Josh Slater-Williams, IndieWire
»Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da nas čaka lahkoten, nalezljivih melodij poln pregled sodobnega irskega folka. Čeprav Irec Dennis Harvey in njegov švedski sorežiser Lars Lovén nedvomno igrata tudi na to karto, so njuni cilji veliko bolj ambiciozni: film se potopi v kompleksnosti irskega jezika ter njegove zgodovinske povezave s konservativizmom in religijo, hkrati pa ponudi vpogled v družbeno pokrajino na obeh straneh meje. /…/ Pozornost do podrobnosti in skrbna montaža /…/ poskrbita, da je film poln informacij, a hkrati ohranja sproščeno vzdušje večernega druženja s prijatelji v pubu. /…/ Namesto da bi ubrala koncertni pristop, režiserja umetnike večinoma snemata /…/ na njihovih vsakdanjih poteh po lokalni skupnosti. Njuna metodologija, ki temelji na tem, da se kamera nikoli ne ustavi, omogoči, da film ne le odraža realnost sodobne Irske, ampak jo tudi dejavno vključi. Rezultat so prizori, kot je tisti, ko moški skoči v reko Liffey, ali pa tisti, ko Young Spencer skupino otrok odpelje v KFC, da bi poklepetal o njihovih pogledih na sodobni Belfast. /…/ V času, ko skušajo mnogi dokumentarci zgodbo poenostaviti in jo servirati v manjših, lažje prebavljivih koščkih, Harvey in Lovén z veseljem zakopljeta v kompleksnosti postkolonialne Irske ter načine, kako jih glasbeniki raziskujejo skozi svoje delo. Zasluženi zmagovalec sklopa Teden kritike na festivalu v Locarnu.«
– Amber Wilkinson, Eye For Film