Epski spektakel o vzponu in padcu zloglasnega, notorično norega in dekadentnega rimskega cesarja Kaligule (Malcolm McDowell) je kalejdoskop vseh vrst bakanalij ter kronika nasilja, razvrata in perverzije moči. Kot najbolj velikopotezen in visokoproračunski poskus spojitve trde erotike in eksplicitnega nasilja z mainstream formulo zgodovinskega spektakla predstavlja Kaligula absolutni unikum in produkcijski eksces brez primere.
»Najbolj kontroverzen film 20. stoletja« in najdražji pornografski blockbuster vseh časov z osupljivo zvezdniško zasedbo. Malcolm McDowell, Helen Mirren, Peter O’Toole, John Gielgud in Penthousove zajčice v cenzurirani distribucijski verziji in italijanski sinhronizaciji – kot se za škandalozni film in njegov genre maudit edinole spodobi!
Scenarij za film je po zasnovi za nerealizirano tv-miniserijo Roberta Rossellinija napisal Gore Vidal, režijo je prevzel italijanski poeta dell’erotismo Tinto Brass, scenografijo in kostumografijo je podpisal Fellinijev scenograf in oskarjevec Danilo Donati, produkcijo, ki je nanesla na astronomskih 17,5 milijona dolarjev pa je (bojda kar v gotovini) plačal Bob Guccione, ustanovitelj in urednik revije Penthouse. Guccione je nato brez vednosti avtorjev na snemanje vtihotapil svoje zajčice in posnel še kup eksplicitnih, »trdih« prizorov, režiserja pa zaklenil iz montirnice. Tako je nastal film Kaligula, oglaševan kot »najbolj kontroverzen film 20. stoletja«, ki sta se mu najprej odrekla Vidal in Brass, nato ga je raztrgala svetovna filmska kritika (ogorčeni Roger Ebert ga je opisal kot »odvraten, ničvreden in sramoten izmeček«), po komaj dveh dneh in pol prikazovanja v italijanskih kinematografih pa ga je zaradi obscenosti prepovedala še cenzura. Težavna produkcijsko-distribucijska usoda Kaligule je botrovala dejstvu, da film danes obstaja v nešteto različicah in niti eni sami avtorizirani verziji. Leta 1984 je po italijanskih kinih zakrožila poslednja distribucijska različica, ki jo je pod spremenjenim naslovom (Io, Caligula) na novo zmontiral in sinhroniziral italijanski lastnik in koproducent filma, Robertov nečak Franco Rossellini.
»Hočete ali nočete, gre za izjemno pomemben film. Ne toliko za kulminacijo porno chic trenda 70-ih let kot za njegov namerno izprijen labodji spev … Kaligula (Malcolm McDowell) je blazen, zaverovan v lastno božansko izvoljenost (»Jupiter me ljubi«) in kolos med lizunskimi prešuštniki. Vloga kliče po norem komičnem zanosu in McDowell ga izdatno zagotovi. John Gielgud in Peter O’Toole odigrata Nervo in gnijočega Tiberija z burkaškim humorjem, kakršnega so v težkih razmerah zmožni samo britanski igralci. /…/ Grajati ta film kot odvraten, pomeni obsojati ga, ker je izpolnil vse svoje cilje. Namesto da bi se z navdušenjem čudili tej orgiastični splavitvi cesarskega bordela in bili tako rekoč priča genezi Las Vegasa. (Noben drug film razen Verhoevenovih Slačipunc mu zares ne seže do kolen.)«
– Fernando F. Croce, CinePassion
»Neustavljiva mešanica umetniškega genija in genitalij.«
– Helen Mirren
»Bog nam pomagaj.«
– Malcolm McDowell
Iz kronologije kinematografa na Kolodvorski 13: 2.12.1982 – 14.12.1982.
