zgodba
Izgnani pisatelj Munir, ki ga mučijo občutki tesnobe ter preganjajo skrivnostne, mračne sanje, odpotuje na oddaljeni otok v Severnem morju, da bi razmislil o skrajnem dejanju. Po nekaj dneh na otoku mu veličastna moč narave in preproste geste redkobesednih domačinov počasi vrnejo voljo do življenja …
iz prve roke
»Film se je začel kot razmislek o izgnanstvu, o tihih prostorih, ki jih ustvarja v nas in okoli nas. Želel sem raziskati, kaj se zgodi, ko znano izgine, ko občutek doma, pripadnosti zbledi in se moramo znajti v tišini, ki sledi. Med raziskovanjem za film sem naletel na otočje Halligen in pojav ‘Land Unter‘, ko morje preplavi kopno in ga kasneje ponovno razkrije. To ni bila le kulisa, ampak popolna metafora za ritem zgodbe: potop, izguba, vrnitev. Kar izgine, ni izgubljeno za vedno, toda ne vrne se nespremenjeno. Ta ideja je postala ključna. Osredotočil sem se na neizrečeno, raziskujoč tihe prostore, ki jih za seboj pusti izgnanstvo. Tudi ko se človek vrne, občutek odtujenosti ostane ter spremeni njegov pogled na tisto, za kar je mislil, da pozna. Želel sem razmisliti o tej odtujenosti; ne zato, da bi problem skušal reševati, ampak da bi si zamislil, kaj vse lahko odpre.
Vedno me je zanimala napetost med osamljenostjo in povezanostjo; način, kako ljudje poiščejo drug drugega, kadar se počutijo izkoreninjeni. Jona ni film velikih izjav, ampak film šepeta. Razvija se v majhnih, komaj opaznih trenutkih ter pokaže, kako lahko pogled, gesta ali tiho dejanje dobrote v sebi skrivajo nekaj veliko večjega. Ritem sem oblikoval tako, da odraža izkušnjo izgnanstva: cikli in vrnitve, gibanje v krogih namesto naprej. Zdelo se mi je logično, da sem ostal tam, v tisti negotovosti, opazujoč majhne, skoraj neopazne spremembe. Prostore med besedami, med svetlobo in senco, preveva tiho hrepenenje, nekaj neizrečenega, a zelo živega. Čeprav odtujenost spreminja tako naše razumevanje samih sebe kot tudi tega, kaj nam pomeni dom, s filmom nisem želel ponujati tolažbe, pa tudi ne utvare, da se lahko preprosto vrnemo in stvari spet postavimo na svoje mesto. Namesto tega sem skušal raziskati, kaj se zgodi, ko znano ni več možno.
Zaradi teže izgubljenega običajen način življenja v nekem trenutku postane nemogoč. Takrat domišljija preneha biti izbira in postane način preživetja – ne le kot sanje o utopiji, ampak kot edini izhod.«
– Ameer Fakher Eldin
kritike
»Yunan je arabsko ime za preroka Jona, ki je v abrahamski mitologiji zapustil svoje ljudstvo, potem ko je obupal, da bodo kdaj verjeli njegovemu nauku. Na potovanjih ga je pogoltnil ogromen kit, vendar ga je Bog po treh dneh v njegovem trebuhu rešil. Jonova zgodba je postala metafora za obup, ki človeka pripelje v slepo ulico, pa tudi za vrnitev upanja v najtemnejšem trenutku. Zgodba morda pojasnjuje, zakaj je režiser Ameer Fakher Eldin za svoj drugi celovečerec, edini arabski film v tekmovalnem programu 75. Berlinala, izbral takšen naslov. /…/ Filmski biser.«
– Ahmed Shawky, Goethe-Institut
»Prehodi na zgodbo znotraj zgodbe, postavljeno v sušno pokrajino Bližnjega vzhoda, nakazujejo alegorijo izgubljenih ali nadomestnih domovin; toda Eldin, rojen v Kijevu sirskim staršem iz spornega Golanskega višavja, pušča simbolični pomen tega poetičnega filma široko odprt za različne interpretacije. /…/ Jona potrjuje režiserjev izjemni talent za ustvarjanje filmskega vzdušja.«
– Lee Marshall, Screen Daily
»Eksistencialen razpoloženjski film o izgnanstvu, ki spretno izkorišča transformativno moč narave. /…/ Ta mračna drama ima kumulativni učinek, ki ga še okrepita hipnotična vizualna podoba in razpoloženjska kulisa nemškega otočja Halligen. /…/ Elegantni zasuki kamere direktorja fotografije Ronalda Planteja prepričljivo odražajo Munirjevo osamljenost, ko se sprehaja po zelenih pašnikih in mrzli obali tega vetrovnega kraja. Nemški pesnik Theodor Storm iz 19. stoletja je Halligen imenoval ‘plavajoče sanje’, kar se zdi ustrezen opis sugestivnih podob tega filma. /…/ Kot alegorija za izgnanstvo, za izgubljeni občutek jaza, ki ga to prinaša, pa tudi za njegovo ponovno odkrivanje, nam Jona tiho zleze pod kožo. /…/ V vlogi, ki se zdi kot ustvarjena za njene igralske sposobnosti, Hanna Schygulla /…/ prinaša toplino, nevsiljiv humor in modrost.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Kot pritajena, počasi tleča študija medkulturnih odnosov je film tiho navdušujoč. /…/ Veteranska nemška zvezdnica Hanna Schygulla v zadnjem izmed svojih nedavnih nepričakovanih nastopov v neobičajnih avtorskih projektih – vključno s Petrom von Kantom Françoisa Ozona in Nesrečnimi bitji (Poor Things) Yorgosa Lanthimosa – tej pretežno resni zgodbi vdahne dobrodošlo mero topline in lahkotnosti.«
– Guy Lodge, Variety
portret avtorja
Ameer Fakher Eldin je pisatelj, urednik in režiser palestinsko-sirskega porekla. Živi v Hamburgu, rojen pa je bil leta 1991 v Kijevu v Ukrajini staršem iz okupiranega Golanskega višavja. Jona je drugi del Eldinovega projekta z naslovom Homeland, načrtovane trilogije na temo izgnanstva – prvi del Al Garib (The Stranger) je bil leta 2021 palestinski kandidat za oskarja.