»Teksas 1868.« Ethan Edwards (John Wayne) se tri leta po koncu državljanske vojne, v kateri se je boril na strani poražene konfederacije (in se potem klatil, verjetno ropal banke, se kot najemnik boril za mehiškega cesarja Maksimiljana, pobijal), hladno in brezizrazno vrne domov, na teksaški ranč svojega brata Aarona (Walter Coy). Gledajo ga kot duha, videli ga niso že dolgih sedem let, a ga lepo in stilizirano sprejmejo, zlasti Aaronova žena Martha (Dorothy Jordan), ki nežno boža njegov vojaški plašč – med njima je nekaj neizrečenega, celo neizrekljivega. Morda sta imela afero, morda je vse skupaj le platonsko. Da je nekaj med njima, vemo le mi in pastor / šerif / stotnik Clayton (Ward Bond), ki zna brati poglede. In streljati s pogledi. Kot Ethan. A kazen je neizbežna. Ker Komanči sosedom, družini Jorgensen, ukradejo živino, se Ethan pridruži Claytonovim rendžerjem, ki skušajo živino vrniti Jorgensenom, a to je le past. Komanči, ki jih vodi brezobzirni Brazgotina (Henry Brandon), alias Scar, alias Cicatriz, medtem napadejo ranč Edwardsovih, požgejo hišo ter pobijejo Aarona, Martho in njunega sina Bena (Robert Lyden), njuni hčerki, starejšo Lucy (Pippa Scott) in devetletno Debbie (najprej jo igra Lana Wood in potem Natalie Wood), pa ugrabijo. Martho tudi posilijo. Pes preživi.
Tako se odpre Fordov vestern Iskalca, posnet po romanu Alana Le Maya. Ta temelji na resnični zgodbi o devetletni Cynthii Ann Parker, ki so jo leta 1836 ugrabili Komanči, s katerimi je potem preživela 24 let, pravi Glenn Frankel (The Searchers: The Making of an American Legend, 2013). Zgodba je obsedala in strašila Američane, ker so bili prepričani, da je Cynthio doletela »hujša usoda od smrti – seks z Indijanci«.
/…/ Ford, ki se nikoli ne izjasni, koliko let traja iskanje Debbie (pet, sedem ali deset?), lušči rasizem, ki je vgrajen v vestern. Odmotava ga. In ko ga odmotava, naleti tudi na svoj lastni rasizem. Obenem pa se igra z gledalcem – Iskalca sta nedorečena, polna dvoumnosti, nejasnosti in nekonsistentnosti (od tod Godardovo čudenje, kako lahko sovraži Johna Wayna, ker podpira skrajnega desničarja Barryja Goldwaterja, in ga obenem ljubi, ker na koncu dvigne Debbie v naročje). Ford hoče očitno poudariti iracionalnost, nelogičnost in absurdnost rasizma. Gledalca spretno zavaja – in ga pusti, da se utaplja v fantazijah o rasizmu. In v rasističnih fantazijah.
Antirasistični vestern je nekaj paradoksalnega in protislovnega, pravi Douglas Pye (Double Vision: Miscegenation and Point of View in The Searchers, v zborniku The Searchers). »V resnici je nemogoče ubežati pojmom belega supremacizma, ki oblikujejo vestern.« Tu, v vesternu Iskalca, ki ni dobil niti ene oskarjevske nominacije in ki ga je John Tuska – predvsem zaradi mitiziranja laži, za katere vsi vemo, da so laži – označil za »enega izmed najpodlejših protiindijanskih filmov v zgodovini« (The American West in Film: Critical Approches to the Western, 1985), ni udobnih in varnih identifikacij. Tu ni nobene koherentnosti in racionalnosti. Še celo distanciranje od junaka ne vodi nikamor. Noben vestern si ni nikoli tako prizadeval, da bi »nas vpletel v nevrozo rasizma«.
Zakaj je Ethan sploh tako obseden s svojo nečakinjo? Kaj pomenijo vsi tisti perverzni, freudovski posnetki iz jame? Zakaj je z Debbie tako manično, tako regresivno in tako atavistično obseden, da se zdi, da jo hoče ubiti? Si premisli zato, ker v njenih očeh vidi žensko, Martho, ki jo je ljubil, kot je rekel John Wayne svojemu biografu Michaelu Munnu (John Wayne: The Man Behind the Myth, 2003)? Ali zato, ker jo na koncu ob Marthini temi, alias Loreni – dvigne in se ob tem spomni, kako jo je ljubeče dvignil, ko je bila majhna (resda misleč, da je Lucy, ki je medtem – »nepričakovano« – zrasla)? Ali kot pravi Peter Lehman (You Couldn’t Hit It on the Nose: The Limits of Knowledge in and of the Searchers, v zborniku The Seachers): »Ethan je ne more ubiti zato, ker se ob tej gesti spomni na nekaj, kar je počel z Debbie, ko je bila majhna.« Kaj je počel z njo? Jo je nadlegoval? Bi morali v tem, da jo nežno lopne po zadnjici, videti kaj več? Je njen oče? Si želi, da bi bil njen oče? Kaj hoče povedati Martinu, pa mu ta ne pusti? Ethan pravi, da je v kanjonu našel in pokopal Lucy, a kaj če jo je našel še živo in jo potem sam ubil, se sprašuje Lehman. Je tudi ona njegova hči? Jo je ubil, ker so jo »okužili« Komanči? Ker ni več bela?
Ford gledalca sili v nelagodno soočanje z lastnimi strahovi, predsodki, nevrozami, psihozami in obsesijami – v spolno in rasno fantaziranje. Rasizem pa je itak neločljiv od spolne zavisti. Glenn Frankel omenja, da je Tom Grayson Colonnese, delno Santee Sioux, profesor primerjalne književnosti in direktor programa študijev o ameriških Indijancih na univerzi v Washingtonu (Seattle), opozoril, da je »reči Indijancem, naj gledajo vestern z Johnom Waynom, tako, kot bi jih vprašal, če hočejo obiskati šolsko dvorišče, na katerem so jih vsak dan pretepali«. In Iskalca sta vestern z Johnom Waynom. Ironija je v tem, da je bil ta film v očeh kritikov leta 1956 natanko to – le še en vestern z Johnom Waynom. In nič več. Nekateri so v njem celo videli kavbojski film za otroke. Ethanovega rasizma sploh niso opazili, pravi Frankel, ki mu je Joseph McBride v intervjuju rekel: »Rasizem je bil v ameriški kulturi tako endemičen, da ga ljudje niso niti opazili. Johna Wayna so imeli za konvencionalnega junaka vesternov. Nihče ni dojel.«
– Marcel Štefančič, jr., Zadnje posilstvo v Parizu: filmske klasike v dobi kulture črtanja