zgodba
V mirni obmorski vasici na severu Francije plavolasi malček Freddy, sin lokalnega ribiča Jonyja, v resnici pa Belcebubov potomec, sproži vojno med enkami in ničlami, nasprotujočima si silama iz globin vesolja. Na zemlji se razvname spopad apokaliptičnih razsežnosti: ničle skrivaj prevzamejo telesa vaščanov, da bi na našem planetu vzpostavile vladavino zla, medtem ko se nova vrsta bitij, enke, zavzema za drugačno, pozitivno evolucijo. V pričakovanju končne bitke skušajo demonske ničle pridobiti človeštvo na svojo stran …
iz prve roke
»Ta veliki spektakel, ‘vesoljska in zemeljska opera’, je galaktična metafora za notranji boj med ničlo in enko, zlim in dobrim, ki poteka v srcu vsakega človeka; fizično in metafizično bitko med obstojem in neobstojem. Hkrati gre za nezaslišano sintezo avtorskega filma (z njegovim naturalizmom) in blockbusterja (z njegovo spektakularno zabavo), ki kot del svoje privlačnosti združi neprofesionalne igralce s filmskimi zvezdniki. /…/ V filmu se torej srečajo liki iz dveh ikoničnih žanrov: znanstvenofantastični superjunaki hollywoodskih vesoljskih odisejad in naturalistični antijunaki, značilni za družbene kronike mednarodnega avtorskega filma. /…/ Imperij je tragikomična pripoved o človeškem stanju, ki prikazuje večni, jalovi in nepredvidljivi boj med ideali in nagoni. Temeljni filozofiji žanrov, ki ju film združuje, sta si diametralno nasprotni. /…/ Eden temelji na filozofiji svetega, na idealih, morali in vrlinah, drugi pa se opira na filozofijo posvetnega, realnega, vsakdanjega, zemeljskega. /…/ Prvi verjame v Resnico z vsemi nasprotji, ki iz tega izhajajo (dobro in zlo, pošteno in nepošteno); drugi Resnico relativizira in raziskuje notranjo kompleksnost sveta in njegovo raznolikost. Dve nasprotujoči si filmski vesolji se združita v eni sami zgodbi, skozi njuno soočenje pa smo priča tragično nerazrešeni usodi človeštva.«
– Bruno Dumont
kritike
»Ta portret človeštva na robu prepada nam poleg motivov iz Dumontovih prejšnjih filmov ponuja predvsem užitek. Užitek ob filmu, ki ni podoben nobenemu drugemu, ki je izjemno zabaven in katerega apokaliptične vizije me niso zapustile še tri tedne po ogledu.«
– Philippe Rouyer, Positif
»V Imperiju je zlo absolutno, dobro pa bi lahko bilo tudi boljše. Film namiguje, da je dobro prepogosto žrtev lastne pravičniške togosti. Potrebovalo bi boljše voditelje, takšne, ki so ljudje tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu; ki človeštva ne skušajo ‘izboljšati’, ampak vulgarnost dojemajo kot njegovo naravno stanje; voditelje, ki nagonsko razumejo čustveno življenje običajnih ljudi in njihove vsakdanje težave. Dumont ne varčuje z lucasovsko dialektiko in dela čudeže z zabavno nesubtilnimi, a spektakularnimi akcijskimi prizori. Toda najbolj uživa v vizijah naravnih lepot: Imperij je bogato niansiran krajinski film, v katerem ni skoraj nobenih interjerjev (razen fantastičnih posnetkov v katedrali in palači). Režiser z živahno radovednostjo – kot bi življenje na zemlji gledal z nekakšnim obnovljenim čudenjem – opazuje ljudi (in humanoide), kako se gibljejo po bogato teksturirani pokrajini: zeleni travi, peščenih plažah, gozdu, morju, makadamskih cestah, odprtih poljih … /…/ Imperij je s svojo mešanico realizma in metafizične fantastike vizualno čudovit in drzno domiseln, v satiričnem prikazu neuspehov dobrega /…/ pa predvsem bogato političen film.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Imperij, opremljen z izjemno uspešnimi posebnimi učinki, je strašansko zabavna parodija na galaktične filme, ki so v zadnjih petdesetih letih burili domišljijo gledalcev – z Vojno zvezd na čelu. Bruno Dumont je žanr prepojil s skrajno odbito ‘zemeljsko’ ironijo na račun delavskega razreda (in z veliko vročega seksa) ter ustvaril kultni film, ki je vrh vsega še izvrstno zrežiran. Nekaterim se bo vse skupaj morda zdelo malce preveč WTF (Dumont se ne ustavi pred ničemer), spet drugi bodo režiserja osumili umetniške pretencioznosti, jaz pa vsem lahko rečem le: sprostite se, malce humorja ne škodi.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa