zgodba
Anglija, 1580. Svobodomiselna Agnes, sokolarka in zeliščarica, ki je na skoraj mističen način povezana z naravnim svetom, spozna revnega učitelja latinščine Willa. Zapleteta se v strastno razmerje, ki kmalu pripelje do poroke in rojstva treh otrok: prvorojenke Susanne ter dvojčkov Judith in Hamneta. Medtem ko se Will v daljnem Londonu vse bolj uveljavlja kot dramatik, Agnes ostaja doma in skrbi za otroke. Toda nekaterih sil ne more zaustaviti niti najbolj zaščitniška mati.
iz prve roke
»Vse življenje sem se bala smrti in zato sem se bala tudi ljubezni. Nisem vedela, kako naj ohranim odprto srce vpričo minljivosti življenja. Posnela sem štiri filme o ljudeh, ki doživijo veliko izgubo in skozi njeno sprejemanje najdejo sebe. Hamnet je rezultat tega potovanja. S pomočjo Shakespearovega Hamleta sem se spustila v podzemlje, da bi znova našla tisto, kar sem izgubila; tisto, zaradi česar se tako bojim izkusiti tako ljubezen kot smrt.
Maggie je s svojo knjigo odprla portal, skozi katerega se lahko z Willom povežemo na način, kot se nismo še nikoli. /…/ V naši zgodbi se Agnes in William zaljubita in ustvarita čudovito družino, a se po smrti sina znajdeta na razpotju. Ne moreta se vrniti v preteklost in ne moreta naprej. Zamrznjena sta v nekakšnem vmesnem prostoru, vleče ju v nasprotne smeri, a se nista sposobna premakniti niti za milimeter. V takšni napetosti se zgodi alkimija. Ko v fiziki sile vlečejo ali potiskajo v nasprotne smeri, ustvarijo napetost. Ko ta napetost postane premočna, sproži gibanje in nastane novo ravnovesje – prav v trenutku, ko se Will znajde med zemljo in morjem, med življenjem in smrtjo, se rodi eno največjih književnih del vseh časov.
Naš svet je na točki preloma. Vsi čutimo velikansko napetost in pritisk. Slutimo, da se približuje novo stanje ravnovesja. Mnogi med nami so se znašli v vmesnem prostoru in bojijo se premakniti. Strahove, ki me preganjajo, vidim v očeh drugih. Strah pred tistim, kar prihaja. Strah, da nimamo nadzora nad lastnim življenjem. Strah, da na tem svetu nismo več varni. Strah, da ne bomo nikoli spoznali brezpogojne ljubezni. In končno: strah pred smrtjo, smrtjo brez smisla. /…/
Rada bi, da bi se gledalci v likih prepoznali. Odpreti želim njihova srca, jih omehčati, da bi začutili, kar čutijo liki. Ko bodo ujeli val z nami, z našimi liki, bodo lahko doživeli katarzo. To je vedno ustvarjalni cilj mojih filmov. Ko gledalec doživi katarzo, lahko v težkih življenjskih situacijah skupaj z liki najde nekaj smisla in skozi izkušnjo gledanja filma morda postane bolj celovit človek. /…/
Želela sem, da bi film govoril o dveh ljudeh, ki drug drugega vidita. To sta arhetipska lika. Proučevala sem jungovsko psihologijo in hindujsko tantro – energijo moškega in ženskega, bivanja in delovanja, rojstva in smrti. Če nimamo zdravega odnosa do lastnih korenin, se te sile bojujejo znotraj nas. S pomočjo likov, ki to utelešata, lahko zgodba deluje tako na kolektivni kot osebni ravni. Alkimija ustvarjalnosti omogoča soobstoj teh sil. Upam, da bo film postal nekaj več kot zgolj zgodba o zakonu ali smrti otroka.«
– Chloé Zhao
»Vedno se mi je zdelo zelo krivično, da dečka po imenu Hamnet nihče nikoli ni povezoval z igro Hamlet, ki je bila napisana štiri ali pet let po njegovi smrti. Ta otrok je bil pozabljen, postal je le opomba v zgodbi svojega slavnega očeta. Knjigo sem napisala z željo, da bi ga končno postavila na oder in povedala, da je bil pomemben. Bil je ljubljen. Brez njega ne bi imeli Hamleta. /…/ Chloé v mnogih svojih delih na zelo zanimiv način govori o umetnosti in pristnosti, o odnosu med njima ter o tem, kako se druga drugi približujeta in kako se razhajata. Hamnet raziskuje, zakaj umetnost potrebujemo, zakaj jo ustvarjamo, od kod prihaja, kako jo potegnemo iz globin svoje duše.«
– Maggie O’Farrell
kritike
»Hamnet je uničujoč, morda najbolj čustveno pretresljiv film, kar sem jih videl v zadnjih letih. Ganljiva je bila že knjiga – in ko gremo gledat film o smrti otroka, se seveda pripravimo na to, da bomo potočili nekaj solz. Vseeno pa nisem pričakoval, da bom toliko jokal: a ne le zaradi tragične vsebine, ampak tudi zato, ker si film na novo zamišlja poetično dejanje ustvarjanja Hamleta. Shakespearova drama stoji na najvišji polici, pokrita s prahom stoletij slave. Bolj popolne umetniške stvaritve si ni mogoče zamisliti. In vendar je tu film, ki si dovoli raziskovati njen nastanek. Poskus je plemenit, morda celo nekoliko predrzen, da pa mu uspe, se zdi skorajda nadnaravno. /…/ Hamnet se navezuje tudi na druge zgodbe in med njimi je mit o Orfeju in Evridiki, ki ga Will pove Agnes na enem njunih prvih zmenkov. Gre za zgodbo o vstajenju, strasti in umetnosti ter o tem, kako zadnji hrepeneči pogled za vedno ujame ljubimca v podzemlje. Način, kako režiserka zgodbo poveže z dramo Shakespearovega življenja, še zdaleč ni shematičen ali očiten, vseeno pa osvetljuje temeljno resnico tako Hamneta kot Hamleta: da je videti in biti viden čudovita in hkrati strašljiva stvar.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Irska igralka je v zadnjem desetletju upodobila številne zlomljene, ekscentrične in celo bizarne like, a kar počne tu, se zdi resnično brez primere. Njen nastop obrne na glavo vsa naša pričakovanja v zvezi s tem, kako igrati nekoga, ki znova odkriva svojo dušo. /…/ To je kronika soočanja s smrtjo, ki hkrati prekipeva od življenja, prenove in ponovnega rojstva. Ko se je mladi Hamnet nekoč ‘otresel zemskih spon’, je postavil temelje za mojstrovino. Zdaj je to naredil drugič. /…/ Filmu nekako uspe, da besede ‘Lahko noč, premili kraljevič’ zabolijo bolj kot kadarkoli prej, toda hkrati nas pusti v stanju čustvene blaženosti. Smrt je neizogibna, sporoča Hamnet, a umetnost nam lahko pomaga osmisliti nelogično dejstvo, da smo en trenutek tu, že v naslednjem pa nas ni več. To je način posredovanja univerzalnih resnic in iskanja skupnih vezi, premoščanje prepada med nami in njimi. ‘Drugo vse je molk.’«
– David Fear, Rolling Stone
»Neizmerna lepota tega filma, ki nam tako neusmiljeno iztrga srce iz prsi, da se njegova seizmična žalost skoraj približa občutku zaljubljenosti ali starševstva, je v tem, da ravno toliko kot o izkušnji rojstva otroka govori o doživljanju njegove izgube. Natančneje: Hamnet je srce parajoča zgodba o tem, kako lahko ti tako zelo različni izkušnji nazadnje transformira isti proces čustvene preobrazbe. /…/ Tragedija Hamlet morda res ni bila usoda, ki sta si jo dramatik in njegova žena kadarkoli želela za svojega edinca, toda Hamnetova zgodba pravzaprav nikoli ni zares pripadala le njima, čeprav hkrati nikoli ne bi mogla toliko pomeniti komurkoli drugemu. Zaradi Hamleta bo ta deček z angelskim obrazom v prihodnjih stoletjih umrl še milijonkrat. Toda v tem večnem snu /…/ se bo prav tolikokrat ponovno rodil, spomin nanj pa bo večno živel v prihodnosti, bolj bleščeči, kot bi mu jo lahko napisal celo sam William Shakespeare.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Paul Mescal preprosto še nikoli ni bil boljši, Jessie Buckley pa pravzaprav sploh ne igra v običajnem pomenu besede, bolj se zdi, da svoj lik odkriva pred našimi očmi: vsak trenutek, ki ga odigra, deluje neverjetno pristno. /…/ Monologi učinkujejo naravno in živo, čeprav sodijo med najbolj obrabljene v angleškem jeziku: ta občutek svežine je eden najbolj osupljivih dosežkov filma. Iz kina ne odidemo z občutkom žalosti, ampak radosti, čudeč se človeški sposobnosti, da se z neizprosnostjo smrti spopade s pomočjo umetnosti, ljubezni in preprostega, kljubovalnega dejanja vztrajanja.«
– Robbie Collin, The Telegraph
portret avtorice
Chloé Zhao, rojena leta 1982 v Pekingu, je pozornost kritikov pritegnila že s prvencem Songs My Brothers Taught Me (2015). Drugi celovečerec Jezdec (The Rider, 2017) ji je prinesel najvišjo nagrado v sekciji Štirinajst dni režiserjev v Cannesu, največji uspeh pa je doživela z Deželo nomadov (Nomadland, 2020), v kateri je glavno vlogo odigrala Frances McDormand. Film je osvojil zlatega leva v Benetkah in tri oskarje: za najboljši celovečerec, najboljšo režijo in najboljšo igralko.
zanimivosti
Hamnet in Hamlet sta bili v Shakespearovih časih dve različici istega imena.