Danes je blagajna odprta od 16:30 do 20:30 (odprto še 03:56, tel: 01 239 22 17).
Na sporedu od 3. februarja 2016.

Frankofonija Francofonia

Aleksander Sokurov / Francija, Nizozemska, Nemčija / 2015 / 88 min / francoščina, nemščina, ruščina

Frankofonija ali "Elegija za Evropo" raziskuje razmerje med umetnostjo in oblastjo ter se sprašuje, kaj umetnost pove o naši civilizaciji in kako pomembna je za njen obstoj.

režija Aleksander Sokurov, scenarij Aleksander Sokurov, fotografija Bruno Delbonnel, montaža Hansjörg Weißbrich, glasba Murat Kabardokov, produkcija Pierre-Olivier Bardet, Thomas Kufus, Els Vandevorst, igrajo Louis-Do de Lencquesaing, Benjamin Utzerath, Vincent Nemeth, Johanna Korthals Altes, Andrej Čelpanov, Jean-Claude Caer, glasovi Aleksander Sokurov, François Smesny, Peter Lontzek, distribucija v Sloveniji FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Nagrada združenja filmskih kritikov Evrope in Mediterana FEDEORA, nagrada Fundacije Mimmo Rotella – Benetke. Toronto. San Sebastián. Vancouver. London. Solun. Busan. LIFFe.

IMDb

zgodba
»Kaj bi bil Pariz brez Louvra ali Rusija brez Ermitaža, teh nepogrešljivih narodnih spomenikov? Predstavljajte si barko sredi oceana, na njenem krovu so ljudje in umetniška dela neprecenljive vrednosti – knjige, slike, glasba, skulpture, še več knjig, plošče in drugo. Barka ne more vzdržati teže, v njenem trupu se pojavijo razpoke. Kaj bomo rešili? Žive? Ali nema, nezamenljiva pričevanja preteklosti? Frankofonija je rekviem za izgubljenim, hvalnica človeškemu pogumu in duhu ter vsemu, kar povezuje človeštvo.«  – Aleksander Sokurov

Zgodba o nenavadnem zavezništvu med direktorjem muzeja Louvre Jacquesom Jaujardom in nemškim oficirjem, grofom Franziskusom Wolff-Metternichom, ki sta med nacistično okupacijo Francije uspela zaščititi neprecenljivo muzejsko zbirko, da je nedotaknjena dočakala konec vojne.

Frankofonija ali “Elegija za Evropo” raziskuje razmerje med umetnostjo in oblastjo ter se sprašuje, kaj umetnost pove o naši civilizaciji in kako pomembna je za njen obstoj.

iz prve roke
»Frankofonija ni klasičen zgodovinski film. Nisem hotel ubrati znanstvenega pristopa, čeprav zgodovinskim podrobnostim pripisujem velik pomen. Nisem imel političnega cilja, ampak, recimo temu, umetniškega ali, še natančneje, cilj ‘popolnega zavedanja’ – skozi življenja likov sem želel raziskati vzdušje nekega obdobja, njegovo intonacijo, jezike. Prikazati sem želel ljudi v njihovih specifičnih okoliščinah, ljudi, ki so si prizadevali zaščititi kulturo, ohraniti umetnost s preseganjem razmer, ki so jo ogrožale. /…/ Evropo sem vedno doživljal kot trdno, dolgoživo družino s tradicijo. Kultura je temeljni kamen te družine. Evropske države so ustvarile veličastno, sijajno kulturo, kjer se glasba, likovna umetnost in literatura združujejo v homogeno celoto. Trdno verjamem, da sta Francija in Nemčija kot sestri. Imata različna značaja, včasih se sporečeta in njun odnos je pogosto težaven. Naš film se osredotoča na njune bolj uspešne plati. V trenutku konflikta sta ti dve junakinji uspeli najti skupen jezik.«
– Aleksander Sokurov

zanimivosti
Louvre je imel izjemno srečo, da ga je v času nemške okupacije vodil Jacques Jaujard, ki se je zelo zavzel za njegovo zaščito. Že leta 1938, ko so Nemci zavzeli Sudete, je organiziral prevoz nekaterih umetnin v grad Chambord v dolini reke Loare. Po podpisu Münchenskega sporazuma je bila evakuacija ustavljena in dela prepeljana nazaj v Pariz. Septembra 1939 je Jaujard zaradi strahu pred bombardiranjem Pariza ponovil postopek, dela, ki so ostala v muzeju, pa je primerno zaščitil. Leta 1940 je bil za varuha umetniških del na področju Porenja in Francije imenovan nemški grof Franziskus Wolff-Metternich. Še istega leta se je Louvre (v okrnjeni obliki) znova odprl, izšel je nemški vodič po muzeju in organizirana so bila vodstva po razstavi za nemške oficirje in vojake. Zaščitniki umetnosti so se znašli pred dilemo, saj so bili prisiljeni sodelovati s posebno nacistično organizacijo ‘Einsatzstab Reichsleiter Rosenberg’, ki je sistematično ropala kulturno bogastvo na zasedenih ozemljih. Wolff-Metternich se je temu uprl in poskušal zahteve matične domovine interpretirati v skladu z mednarodnim pravom ter si tako nakopal nejevoljo nadrejenih. Leta 1942 je bil odpoklican iz Pariza, a je še naprej deloval na istem področju. Jaujard je vojno preživel v Parizu, vseskozi nadziral evakuirane umetnine in uspel ohraniti celotno zbirko. Po koncu vojne so se dela iz gradov v dolini Loare vrnila v Louvre in muzej je ponovno odprl svoja vrata.
Več na: http://filmsboutique.com/files/2015/09/presskit_fb_francofonia.pdf

portret avtorja
Aleksander Sokurov (rojen leta 1951 v irkutski vasici Podorviha) je na univerzi Gorki najprej diplomiral iz zgodovine, potem pa se vpisal na oddelek za produkcijo na VGIK v Moskvi, kjer si je kot izjemen študent prislužil Eisensteinovo štipendijo. Leta 1979 je kot zunanji študent predčasno končal VGIK – zaradi konflikta z vodstvom šole, ki je njegova šolska filmska dela označilo za nesprejemljiva, formalistična in antisovjetska. Njegovega prvega celovečerca Osamljeni glas človeka (Odinokij golos človeka, 1987), ki je kasneje prejel vrsto mednarodnih nagrad, univerza ni sprejela kot diplomsko delo. Medtem ko je sovjetska filmska scena mladega režiserja skoraj popolnoma izobčila, pa se je zanj zavzel Andrej Tarkovski, ki je takrat že živel in ustvarjal v izgnanstvu. Z njegovim priporočilom se je Sokurov leta 1980 zaposlil v studiu Lenfilm, kjer je posnel svoje prve celovečerce. V istem času je delal tudi za studio Leningrad in tam posnel številna dokumentarna dela. Komunistična partija Sovjetske zveze je delo Sokurova ves čas sprejemala negativno in sovjetski cenzorji dolgo, vse do demokratičnih reform sredi osemdesetih let, niso dovolili predvajanja režiserjevih del. Domača in mednarodna publika si je številna njegova zgodnja dela lahko ogledala šele v poznih osemdesetih. Do danes je Sokurov posnel že več kot petdeset filmov, tako igranih kot dokumentarnih. Med nekatere njegove najbolj znane celovečerce sodijo Somrak (Dni zatmenija, 1988), Drugi krog (Krug vtoroj, 1990), Mati in sin (Mat’ i syn, 1997), Skrite strani (Tihie stranicy, 1993), Moskovska elegija (Moskovskaja elegija, 1987), Peterburška elegija (Peterburgskaja elegija, 1989) ter Moloh (Moloh, 1999). Leta 1995 je Evropska filmska akademija Sokurova uvrstila na seznam stotih najboljših režiserjev svetovne kinematografije. Za svoje filme je prejel številne mednarodne nagrade, leta 2011 za Fausta tudi zlatega leva v Benetkah. Frankofonija je zadnji v vrsti njegovih ‘muzejskih filmov’ – predhodnik, Ruski zaklad (Russkij kovčeg, 2002), mojstrska formalna bravura, posneta v enem samem neprekinjenem kadru, je bila posvečena sanktpeterburškemu Ermitažu. Slovenska kinoteka je leta 1999 pripravila krajšo predstavitev filmov Aleksandra Sokurova, ki se je odvrtela v sklopu retrospektive kontroverznih mojstrovin povojnega ruskega filma. Kar nekaj režiserjevih del smo lahko videli tudi na Ljubljanskem filmskem festivalu, Moloh in Ruski zaklad pa sta bila v Sloveniji predvajana v redni distribuciji.

kritike
»Frankofonija je v resnici meditativni esej na temo neločljive povezanosti umetnosti in naroda, /…/ psevdodokumentarec o odnosu do umetnosti ter rekviem za vsemi artefakti, ki so bili uničeni v tisočletnih vojnah. Sokurov /…/ je za svoj sloves presenetljivo igriv in duhovit, v kontekst postavi naravo ropanja umetnin ob vojaških zmagoslavjih, iz lika Napoleona kot imperatorja in lovca na (vzhodnjaško) umetnost celo ustvari malo screwball bravuro, medtem ko brez dlake na jeziku obsodi vichyjevsko Francijo in neodločnost francoskega upora proti okupatorju.«
– Simon Popek, Ekran

»V sodelovanju z znanim direktorjem fotografije Brunom Delbonnelom je Sokurov ustvaril bogato in raznovrstno paleto tekstur in odtenkov, ki ponujajo vedno nove vizualne užitke. Nekatere podobe imajo rumenorjavo patino kot stoletja star lak na slikah starih mojstrov v Ermitažu, medtem ko dramatizacije dogajanja iz zgodnjih štiridesetih migotajo, kot bi bile posnete na nitratni film in predvajane s projektorji na oglje. Nekateri od teh ‘filmskih trakov’ pa so tudi sami predstavljeni kot artefakti, enkrat prikazani z jasno vidnim zvočnim trakom, drugič pa z razkrito perforacijo ob strani.«
– Jay Weissberg, Variety

»Ta prefinjeni, kompleksni, globoko prevzemajoči film je še ena fantazija Sokurova na temo noči v muzeju, filmska pesem v prozi ali umetniška instalacija gibljive slike, ki arhivske posnetke preplete z zloveščimi, s ptičje perspektive posnetimi prizori ulic sodobnega Pariza /…/ in fantazijskimi dramatizacijami. /…/ Frankofonija je fascinanten esej in meditacija na teme umetnosti, zgodovine in tega, kako človeštvo vidi samo sebe.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Nobenega razloga ni, da bi od Sokurova, zlasti po njegovi mučni obdelavi Fausta, pričakovali kaj igrivega. A s Frankofonijo nam ruski mojster melanholije servira verzijo filmskega eseja o Louvru, ki je naravnost vedra. /…/ S prvoosebnim razglabljanjem in asociativnim nizanjem podob prva polovica filma še najbolj spominja na Godardov video, a način obdelave in razpoloženje ostajata odprta in dostopna tudi takrat, ko snov postane intelektualistična.«
– Michael Sicinski, Cinema Scope

»/…/ Sokurov pred kamero postavlja mojstrovino za mojstrovino, od 9000 let starega moškega kipa do Mone Lize in Krilate Zmage. V sobi, posvečeni asirskim skulpturam in frizom, pa stopi v ospredje ideja, da ohranjati umetnost pomeni ohranjati civilizacijo. Sokurov se vzdrži nadaljnjih komentarjev na to temo; modro, saj bi bili povsem odveč.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter

»A taka interpretacija Frankofonije, ki Sokurovu znova očita nekakšen ruski kulturni protekcionizem in obrambo nacionalnih interesov, je popolnoma zgrešena. Prek oblikovanja refleksije o vlogi umetnosti v družbi in zgodovini, o ključni vlogi muzejev in galerij kot zakladnic kulturne in umetniške dediščine, Sokurov počne prav nasprotno. Franciji pravzaprav poje hvalnico kot tisti evropski deželi, v kateri je umetnosti in kulturi dodeljena najpomembnejša vloga. Pa tudi sicer je Sokurov Frankofonijo zasnoval kot veliko kompleksnejše, intelektualno prodorno in formalno virtuozno delo, v katerem se prepletata dokumentarnost in fikcija, v katerem gledalca iz sedanjosti popelje v zgodovino in mu zgodovinske trenutke predstavi v kontekstu aktualnega družbenega trenutka. Skratka, to je eno tistih del, ki se izmuzne vsem poskusom poenostavljene formalne ali vsebinske opredelitve.«
– Denis Valič, RA ARS

»Toda primerjave med nacističnim odnosom do obeh muzejev so v Frankofoniji, esejistični poemi o življenju Louvra med II. svetovno vojno, le fusnota, kakor so fusnote tudi vsi ostali non sequiturji o očetih (Tolstoj, Čehov ipd.), ki so na začetku 20. stoletja “zaspali”, o evropski kulturi, ki je ne bi bilo brez portretnega slikarstva, o upodabljanju obrazov, ki Evropejcem pomeni tako veliko, muslimanom pa nič, o umetnosti, ki nas ne uči predvidevanja ipd., pa četudi se zdi, da jih Aleksander Sokurov, ki nam je v Ruskem zakladu razkazal Ermitaž, razume kot “glasbene” variacije na glavno temo – na vprašanje, ali je umetnost vredna več kot človeška življenja.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Trikotnik žalosti Triangle of Sadness

Ruben Östlund

četrtek, 08. 12. 2022 / 17:30 / Dvorana

Švedski satirik Ruben Östlund (Višja sila, Kvadrat) svoje strupene bodice tokrat uperi v svet visoke mode in ekonomsko privilegiranih ter ustvari divje zabavno farso, v kateri se razredna hierarhija obrne na glavo in razkrije tržna vrednost lepote. Zlata palma na zadnjem festivalu v Cannesu.

Zadnjič

Tri minute – podaljšano Three Minutes – A Lengthening

Bianca Stigter

četrtek, 08. 12. 2022 / 18:30 / Mala dvorana

Bianca Stigter kot nekakšna arheologinja podrobno preučuje vsako sličico triminutnega domačega filma, posnetega leta 1938 v majhnem judovskem mestu na Poljskem, da bi v življenje priklicala skupnost, ki je izginila med drugo svetovno vojno. Esej o zgodovini, spominu in filmu spremlja pripoved Helene Bonham Carter.

Premiera

Obe strani rezila Avec amour et acharnement

Claire Denis

četrtek, 08. 12. 2022 / 20:30 / Dvorana

Claire Denis po filmu Žarek v srcu ponovno združi moči z Juliette Binoche v zgodbi o ženski srednjih let, ki se nepričakovano znajde v vrtincu nebrzdanih strasti. Srebrni medved za najboljšo režijo na Berlinalu.