Danes je blagajna odprta od 14:00 do 21:00 (za danes zaprto).
Na sporedu od 8. aprila 2014.

Epizoda v življenju zbiralca železa Epizoda u životu berača željeza

Danis Tanović / Bosna in Hercegovina, Slovenija, Francija / 2013 / 77 min / romščina, bosanščina

režija Danis Tanović, fotografija Erol Zubčević, montaža Timur Makarević, zvok Samir Fočo, produkcija Amra Bakšić Čamo, Čedomir Kolar, koprodukcija Danijel Hočevar, igrajo Senada Alimanović, Nazif Mujić, Sandra Mujić, Šemsa Mujić, distribucija v Sloveniji Vertigo/Emotionfilm

festivali, nagrade Velika nagrada žirije, srebrni medved za najboljšega igralca, nagrada ekumenske žirije (posebna omemba) – Berlin 2013. Nagrada In the Spirit of Freedom za najboljši igrani celovečerec – Jeruzalem 2013. Otvoritveni film – Sarajevo 2013. Nagrada za najboljšo režijo – FAF, Beograd 2013. Karlovi Vari 2013. Toronto 2013. Pusan 2013. London 2013. Hongkong 2013. Istanbul 2013. Sydney 2013. AFI Fest – Los Angeles 2013. LIFFe 2013. Palm Springs 2014. Göteborg 2014. Bosanski kandidat za tujejezičnega oskarja.

IMDb

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

zgodba
Romsko naselje daleč od urbanih središč Bosne in Hercegovine. Nazif preživlja družino z zbiranjem odpadnega železa, njegova noseča žena Senada pa skrbi za dom in hčerki. Ko se Nazif nekega dne vrne z dela, najde Senado v bolečinah. Izposodi si avto in jo odpelje v najbližji zdravstveni dom. Zdravnik jima pove, da je plod mrtev, in ju nemudoma napoti v bolnišnico v Tuzlo. A ker Senada nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, ju v bolnišnici zavrnejo in nazadnje sta se prisiljena vrniti domov. Naslednjih deset dni mora Nazif narediti vse, kar je v njegovi moči, da bi rešil ženino življenje …

Danis Tanović, dobitnik oskarja za Nikogaršnjo zemljo, je po zgodbi iz črne kronike posnel ganljivo dokudramo, v kateri romska družina odigra epizodo iz lastnega življenja. Velika nagrada žirije in nagrada za najboljšega igralca v Berlinu.

iz prve roke
»Film je rekonstrukcija resničnih dogodkov, njegov namen pa je opozoriti na diskriminacijo, s katero se v Bosni in Hercegovini srečujejo pripadniki manjšin, zlasti člani romskih skupnosti. Mislim, da je bilo to zgodbo treba posneti; ne le zato, da sprožimo diskusije o naši družbi in o vseh oblikah njene odtujenosti in diskriminacije, ampak tudi zato, da čustveno dojamemo, kakšne stiske doživljajo ljudje na obrobju in da se vprašamo: Kakšni ljudje smo postali? Ali je mogoče, da petnajst let po vojni, v kateri sem bil vsakodnevno priča neverjetnemu pogumu in požrtvovalnosti in v kateri so ljudje tvegali svoja življenja, da bi pomagali neznancu v stiski, zdaj živimo v družbi, ki ogroženim obrača hrbet ter se pretvarja, da ne vidi grozot, ki nas obdajajo? Noben sistem ni nečloveški, dokler so med nami dobri ljudje. /…/ O Senadinem primeru sem bral v krajevnih časopisih nekje okoli božiča leta 2011. Zgodba me je zelo razjezila, zato sem takoj poklical prijateljico in producentko Amro Bakšić ter jo vprašal, ali je slišala za dogodek. Odločila sva se, da v vas pošljeva nekoga, ki bo stvar preveril. Nekaj dni kasneje, potem ko sva dobila potrditev, sem šel tja še sam. Srečal sem par in takoj začutil njuno toplino in gostoljubnost. Ko sem jima povedal, da bi rad o njuni izkušnji posnel nekakšen film, sta se malce ustrašila. V tistem trenutku še sam nisem bil prepričan, kako naj povem to zgodbo. /…/ Čez nekaj dni sem se vrnil v vas in predlagal paru, Nazifu in Senadi, da ves dogodek rekonstruiramo. Vprašal sem ju, ali bi bila v filmu pripravljena igrati sama sebe. Sprva nista bila prepričana, potem pa sem jima povedal, da tudi sam nisem še nikoli delal česa podobnega in da v najslabšem primeru filma ne bomo pokazali nikomur. A da bi vseeno rad poskusil. Po nekaj dneh smo se spet sestali in takrat sta privolila. Nisem prav vedel, kaj bo nastalo, a čutil sem, da ta film moram posneti. /…/ Gre za resnično zgodbo in res sem se trudil, da bi ji ostal kar najbolj zvest. Vse prizore mi je opisal Nazif, potem pa smo jih odigrali tako, kot se jih je spominjal. Brez scenarija. In nobene potrebe nisem čutil, da bi dogodke naredil bolj dramatične, saj so bili že tako ali tako neverjetni. /…/ Film sem posnel povsem instinktivno, nisem ga načrtoval. Resnično verjamem v instinkt. Po vseh teh letih sem spoznal, da režirati pravzaprav pomeni podajati svoj pogled na svet. Vsakogar lahko naučiš osnovnih tehničnih postopkov, vse drugo pa je le tvoj občutek, ki ga imaš ali pa ne. In tako vidim svet jaz.«
– Danis Tanović, režiser

portret avtorja
Danis Tanović se je rodil leta 1969 v Zenici in odraščal v Sarajevu, kjer je študiral režijo na Akademiji scenskih umetnosti. Leta 1992 je bil zaradi obleganja Sarajeva prisiljen prekiniti študij in naslednji dve leti je preživel na bojišču s kamero v roki. Leta 1994 je emigriral v Belgijo, kjer je študij nadaljeval na bruseljski filmski in gledališki šoli INSAS. Njegov debitantski igrani film Nikogaršnja zemlja (Ničija zemlja, 2001) je prejel več kot štirideset mednarodnih nagrad, med njimi oskarja in zlati globus za najboljši tujejezični film ter nagrado za najboljši scenarij v Cannesu. Sledila sta še dva filma z vojno tematiko: Cirkus Columbia (2010) z Mikijem Manojlovićem in Miro Furlan ter Triaža (Triage, 2009) s Colinom Farrellom. Leta 2005 je po scenariju pokojnega Krzysztofa Kieslowskega z Emmanuelle Béart v francoščini posnel film Pekel (L’Enfer, 2005). Epizoda v življenju zbiralca železa je njegov peti celovečerec. Trenutno živi u Sarajevu, kjer predava režijo na Akademiji scenskih umetnosti.

kritike
»Tanovićev peti celovečerni film /…/ je prav verjetno njegovo umetniško in čustveno najprepričljivejše delo doslej. /…/ Režiserjevo ogorčenje nad razmerami v domovini in njihovimi posledicami za preprostega človeka je v tej siloviti naturalistični pripovedi skorajda fizično otipljivo. A ne gre zgolj za primer družbeno angažiranega filma, pač pa za humanistično zgodbo, ki pokaže, kako je dober človek za svojo družino pripravljen narediti vse. Prav zato film deluje tako prepričljivo, režiserju pa gre priznanje, ker je tako vešče podal univerzalno zgodbo z izrazito lokalnim tonom. Tanovićev pristop sledi jugoslovanskemu črnemu valu poznih šestdesetih in delom Želimirja Žilnika, Dušana Makavejeva in Živojina Pavlovića /…/, čeprav njegov namen nedvomno ni bil posnemanje starih mojstrov. Ustvaril je svoj najboljši film doslej, ki zasenči celo njegovo z oskarjem nagrajeno Nikogaršnjo zemljo in intenzivni Pekel /…/.«
– Vladan Petković, Cineuropa

»Film, posnet v neolepšanem, vérité slogu pred mračno kuliso bosanske zime, obravnava svoje subjekte z velikim sočutjem ter naslika intimen, sočuten portret dostojanstva sredi krize. Neprofesionalni igralci prispevajo prepričljivo pristnost, dejstvo, da podoživljajo lastno nočno moro, pa le še poveča čustveno moč Tanovićeve ostre družbene kritike.«
– Dimitri Eipides, Filmski festival v Torontu

»Na trenutke se nam skoraj zazdi, da gledamo bosanski rimejk filma Na sledi očetu (Winter’s Bone). /…/ Epizoda v življenju zbiralca železa je v svojem jedru univerzalna človeška zgodba, surova in močna družinska drama z ostrino besnega političnega protesta.«
– Stephen Dalton, The Hollywood Reporter

»Nič manj prepričljiv kot Tanovićeva priznana (čeprav zelo drugačna) Nikogaršnja zemlja. /…/ Šokantna, navdušujoče nesentimentalna obtožba načina, na katerega v današnji Evropi ravnajo z revnimi, natančneje – z Romi.«
– Geoff Andrew, Londonski filmski festival

»Tanovićeva ganljiva socialrealistična drama, ravno tako neposredna kot njen gostobesedni naslov, na zadržan in nevsiljiv način razkrije stiske siromašne romske družine. /…/ Kakor v filmu Samo veter /…/, ki je bil prav tako posnet v romskem naselju, so liki opisani s spoštovanjem, film pa se izogne klišejem, kot so divja romska glasba, kaotični plesi in slikovite nočne zabave ob tabornem ognju. Priča smo predvsem vsakdanjemu življenju protagonistov in njihovi človečnosti.«
– Alissa Simon, Variety

»Film ne ostane pri preprostem sociološkem primeru (prikazati težko življenje prezrtih), ampak se dvigne na raven neizprosne drame, ki razkrije divji politični bes.«
– Pierre-Edouard Peillon, Critikat.com

»Cinéma vérité, posnet s sijajnim občutkom za dramatično napetost.«
– Marie-Noëlle Tranchant, Le Figaroscope

»Napet kot triler, pretresljiv, a brez patosa, mojstrski od začetka do konca – film je pravi biser.«
– Marie-Elisabeth Rouchy, TéléCinéObs

»/…/ osupljiv in vznemirjujoč dolgometražec z neizprosnim dramskim razvojem, ki prikliče v spomin vrhunce neorealizma /…/.«
– Marc Semo, Libération

»Ko je spoznal to romsko družino, da bi posnel dokumentarec o njih, je ugotovil, da so tako filmični, da raje poskusil z rekonstrukcijo, in tako so odigrali sami sebe. Proti pričakovanjem je nastal neponovljivi film, ki je tako zaradi ostre družbene kritike kot tudi pristnega filmskega izraza upravičeno požel vrsto nagrad. In si zasluži ogled.«
– Igor Harb, Vikend

»Toda oblasti se še naprej v Bosni, pa tudi drugod, recimo pri nas obnašajo tako, kot da so vse te grozote le fikcije, le magični realizem. Nazif seje boril v vojni. Njegov brat je v tej vojni padel njegova žrtev je bila zaman. Epizoda, film o nikogaršnjih ljudeh, ki bi mu prikimal tako Želimir Žilnik kot Živojin Pavlovič, je reality check Nikogaršnje zemlje, toda take sle po sreči in življenju zlepa ne boste videli.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Martin Eden Martin Eden

Pietro Marcello

ponedeljek, 20. 09. 2021 / 21:00 / Dvorana

Avtobiografski roman Jacka Londona o mornarju, ki se s pisateljevanjem povzpne po družbeni lestvici, postane v rokah italijanskega režiserja Pietra Marcella strastno filmsko popotovanje skozi nemirno dvajseto stoletje. Nagrada za najboljšega igralca v Benetkah in nagrada Art kino mreže Slovenije na zadnjem Ljubljanskem filmskem festivalu.

Lucio Dalla in njegova pesem Italije Per Lucio

Pietro Marcello

torek, 21. 09. 2021 / 17:00 / Dvorana

Pietro Marcello (Martin Eden) se vrača k dokumentarnemu filmu z zgodbo o italijanskem kantavtorju Luciu Dalli. Skozi sproščeni pogovor dveh glasbenikovih prijateljev in s pomočjo svobodne uporabe množice arhivskih posnetkov režiser sestavi večplasten portret Italije v drugi polovici prejšnjega stoletja.

Zakaj skačem The Reason I Jump

Jerry Rothwell

torek, 21. 09. 2021 / 20:00 / Mala dvorana

Film, posnet po knjižni uspešnici negovorečega avtističnega dečka, je senzorično filmsko popotovanje po neznanem svetu. Dokumentarec, ki nam odpre oči in zruši naše predstave o avtizmu.