**V okviru festivala EKG PREGLED (10. – 12. 6., Stara mestna elektrarna, Ljubljana/Kinodvor): Projekcija plesnih filmov Vrtoglavi Ptič in Dom Svobode – po izboru dr. Stojana Pelka, ki bo prispeval tudi kratko uvodno predstavitev.**
**Vrtoglavi Ptič**
Sodobni ples v svoji osredotočenost na telo in prostor predstavlja izoliran svet, svet formalnih in moralnih pravil, svet, ki ustvarja lastno izolirano izkušnjo. Tako kot svet rudarjev. V tem je njuna nezaustavljiva privlačnost. Oba sta nekakšni visokopoetski iluziji, v kateri se kamera z lahkoto zaljubi. Obema stvarnost in resničnost obstoja določajo pravila, ki prihajajo od zunaj. V primeru trboveljskih srečanj plesalcev in rudarjev je ta zunanjost kamera. Instrument, ki dogodek postavlja v aktualen okvir. Virtualnost dveh svetov, ki lahko bivata samo v svoji fizični realnosti se poveže v poetsko strukturo s pomočjo instrumenta resnične iluzije, naprave, ki lahko simulira čas. Z njeno pomočjo svet sodobnega plesa pridobi dimenzijo pretekosti, zgodovinskosti, svoj subjektivni spomin, svet rudarjev pa nasprotno; iz brezčasnega rova vere in upanja, vstopi v sedanjost, aktualnost, objektivnost. Spoj je vrtoglav, omamen, odtujen, tako kot pogledi, nasmehi in komentarji rudarjev, ki gledajo nastop plesalcev v neki hali, v kateri se trenutno še odvija življenje. Pravzaprav je to življenje zgolj njihova prisotnost, ambient sam je že zapuščen, izpraznjen, zgodovinsko presežen. Tako kot gibi plesalcev, ki v trenutku počitka in sprostitve rudarjev, kot obsedeni izživljajo svoj urbani stres, na tleh, na betonu, ki ni njihov, na neobstoječih tleh. Tako kot podoba golega ženskega telesa, ki se tušira v ambientu moške intimnosti v spoju s podobo množice golih rudarjev, ki se umivajo po napornem delu. Realnost misli, vizij, želja. Dva svetova, ki čutita obojestransko prisotnost, vendar se v resnici ne moreta videti, dotakniti. Skozi kamero gledamo to vrtoglavo nezmožnost, ki se v iskanju nove še bolj vrtoglave plesne površine, tal, realnosti, časa kondenziranega v trenutek, povzpne na 360 m visok dimnik trboveljske Termoelektrarne. Pol človek, pol ptič, ki nosi v sebi letenje, pa vendar ne more resnično poleteti. *(Eda Čufer)*
**Dom Svobode**
Dom Svobode se je rodil iz Kobre in Fantoma. Botra sta bila Kurusawa in Bunnuel. Trbovlje so Galilejsko morje. Stene več niso navpične. (Sašo Podgoršek)
Vodilne ustvarjalce na Slovenskem preganja … sila teže! Živadinova vleče v gravitacijo nič, Gregorič obeša svoje modele z glavo navzdol, Lošić sili v neskončno – Kovač in Podgoršek pa na najbolj presunljiv način priznata, zakaj bežita proč od tal: zato, da bi bolje videla, od kod prihajata. Iz sveta, v katerem je bila črna barva rudarske pleh-muzke, rdeča mamine najlon srajce, bela pa sestrinih baletnih copatk. Dom svobode ni le šifra sveta, kakor ga vidi naša generacija, če se ozre nazaj – je tudi šifra za prostore svobode, ki jih skuša umetnik ustvariti, ko se hoče povzpeti nad vsakdan, razvneti misli in odvezati telo. Vzravnati telo na previsni steni je po svoji hereziji gesta, identična prhutanju ptiča na vrhu orjaškega dimnika: adijo, zemlja!
A ptič ni več sam, jato ima – jato črnic p(t)ičic, ki se v nekem bežnem razostrenem posnetku Saše Podgorška poistovetijo s črnimi pikami na kocki in s črnimi pikicami na belem listu papirja. Naključje meta kocke, ujeto v Kovačev sistem, postane neubranljiva kombinacija, ki ne podira le teles, ampak tudi stene. *(Stojan Pelko)*