zgodba
Eami v jeziku ajoreo pomeni gozd. Beseda pomeni tudi svet. Predstavniki plemena Ajoreo-Totobiegosode ne delajo razlik: drevesa, živali in rastline, med katerimi živijo že stoletja, so vse, kar poznajo. Zdaj živijo na območju, kjer poteka najhitrejše krčenje gozdov na Zemlji.
Paragvajska režiserka je za film odpotovala v argentinsko provinco Chaco. Potopila se je v mitologijo plemena Ajoreo-Totobiegosode in prisluhnila pretresljivim zgodbam ljudi, ki jih preganjajo z njihove lastne zemlje. Na podlagi vsega, kar je izvedela, je posnela sanjski, magičnorealistični film o deklici z imenom Eami. Potem ko ji uničijo rodno vas in njena skupnost razpade, Eami blodi po deževnem pragozdu. V poetičnem komentarju v svojem jeziku pojasni, da je ptica-boginja, da išče kogarkoli, ki je še ostal. Film bogatijo tudi zvočni odlomki intervjujev s staroselci, ko kamera raziskuje Eamin nepremični obraz. Eami bo morala živeti zunaj pragozda, prav kakor to počno coñone (dobeseden prevod: brezčutni). Film čarobnih prizorov in silovite zvočne podobe postane doživetje za vsa čutila: vrišč ptice; šelestenje listja v vetru; renčanje v daljavi; nato stroji … panika.
Film Eami je obtožba, poskus zabeleženja nečesa, kar bo za vedno izgubljeno.
iz prve roke
»Odvzem zemlje in siljenje ljudi v način življenja, ki je drugačen od njihove kulture, je del genocida – krčenje gozdov je genocid. Ne zmoremo videti razsežnosti tega problema, ne zmoremo čutiti odgovornosti za tragedijo, v katero smo ujeti. Mislim, da bo trajalo še deset let, preden bo vse zajelo stanje kaosa. Zato upam, da film doseže čim več ljudi – da se poučimo in skušamo stvari spremeniti. /…/ Verjamem, da je film najpomembnejši vir širjenja informacij. Danes nas informira na tisoče virov in procesiranje tolikšne količine praznih podatkov nas utruja. Posledica je, da le redke stvari dosežejo naše misli, še manj naša srca.«
– Paz Encina
kritike
»Zaradi lahkotnega toka filma, slike, ki se osredotoča na nepričakovane podobe v naravi, in ne povsem razumljivega, a poetičnega komentarja o ‘nevidni’ tematiki bo gledalec prav verjetno zmeden zaradi odmeva številnih podrobnosti, a hkrati prepričan, da je videl nekaj mogočno občutenega in očitno pomembnega. Eami se ogne pedagogiki filmov, ki obravnavajo podobne postkolonialne tematike, in prepusti prostor pomembnosti tistega, kar se počasi razvija pred gledalcem: kako je, če človeku hkrati izbrišejo sedanje okoliščine življenja in zgodovino, in kako vendarle gojiti upanje.«
– David Katz, Cineuropa
»Iskrena, temačna in namenoma dezorientirajoča potopitev v kulturo v gozdu živečega plemena Ajoreo-Totobiegosode (katerega predstavnike so v zadnji polovici stoletja pretresljivo preganjali iz njihovega življenjskega okolja) je delo spoštljive etnografije, ki prej kakor konvencionalna pripoved deluje kot filmska poema-urok.«
– Neil Young, Screen Daily
portret avtorice
Paz Encina se je rodila leta 1971 v Paragvaju. Na Univerzi za film v Buenos Airesu je leta 2001 diplomirala iz filmske fotografije. Med letoma 2002 in 2003 je na Paragvajski umetniški akademiji predavala avdiovizualni izraz in režijo. Je avtorica več nagrajenih kratkometražnih in celovečernih filmov. Njen film Hamaca Paraguaya (2005) je v Cannesu prejel nagrado poseben pogled žirije FIPRESCI.