zgodba
Sovjetska zveza leta 1937, vrhunec Stalinovega terorja. Na tisoče pisem lažno obtoženih zapornikov zgori v zaporniški peči, a eno izmed njih le najde pot do novoimenovanega lokalnega tožilca Aleksandra Korneva. Mladi odvetnik, predan in pošten boljševik, se po dolgem vztrajanju končno uspe srečati z zapornikom. Prepričan, da gre za žrtev skorumpirane lokalne tajne policije, se o svojem odkritju odpravi poročat samemu generalnemu tožilcu v Moskvi …
iz prve roke
»Georgija Demidova so aretirali leta 1938 v Harkovu v Ukrajini, kjer je delal kot eksperimentalni fizik na Harkovskem tehničnem inštitutu. Štirinajst let je preživel v najbolj zloglasnih taboriščih gulaga, ki jih je opisoval kot ‘Auschwitz brez peči’. Svoje izkušnje je opisoval v knjigah. Novelo Dva prokurora je napisal leta 1969, vendar takšnih besedil takrat ni bilo mogoče objaviti, nevarno je bilo že, če si jih imel doma ali jih bral svojim bližnjim. Avgusta 1980 je KGB zasegel vse pisateljeve rokopise. V letu 1988, leto po avtorjevi smrti, so jih na zahtevo njegove hčerke vrnili. Novelo so prvič izdali šele pred kratkim, leta 2009. Ta zgodba je na objavo čakala celih štirideset let. /…/
Čeprav sem se pri pisanju scenarija trudil ostati čim bližje besedilu, mi je bilo ravno tako pomembno, da zgodbo umestim v širši filozofski in kulturni okvir. Med pripravo scenarija sta me ves čas spremljali senci Gogolja in Kafke. Gogolja sem, kot ste morda opazili, s stotnikom Kopejkinom zavestno ‘povabil’ v film, Kafka pa se je vtihotapil sam. Zgodba Dveh tožilcev je tragedija; v vsaki pravi tragediji pa je vedno prostor za groteskno, za farso. /…/
‘Pojdi tja – ne vem, kam –, prinesi tisto – ne vem, kaj.’ To je priljubljen zaplet ruskih pravljic. Naš junak, mladi sovjetski tožilec, je kot kakšen protagonist pravljice obkrožen z neznanim. Ne razume sveta, v katerem živi. Deluje v skladu s tistim, kar se mu zdi logično in pravično, toda stvari niso takšne, kot so videti na prvi pogled. Lahko bi rekli, da je podoben slepcu. Vprašanje, na katerega mora najti odgovor, se glasi: ‘Kje sem in kaj se mi dogaja?’ /…/
Film je postavljen v čas Stalinovih čistk, ko je bila vsa država v primežu strahu. Zanimajo me psihološki mehanizmi – tako posameznikov kot družbe v celoti –, ki omogočajo in ohranjajo totalitarni sistem, temelječ izključno na terorju. Takšni psihološki vzorci se ponavljajo stoletje za stoletjem, generacijo za generacijo – in vsi totalitarni režimi so si v mnogih pogledih podobni. /…/
Od nekdaj me je begalo, kako ljudje, včasih pa kar cele države, ne razumejo lastne zgodovine, ‘ne vidijo gozda zaradi dreves’, ne razumejo pomena zgodovinskih dogodkov, v katerih sodelujejo. Z drugimi besedami: ne razumejo stvari, ki neposredno vplivajo na njihovo usodo. Vsakič znova si rečemo: to se vendar ne more dogajati! Pa se kljub vsemu dogaja, tukaj in zdaj – in prav nič ne moremo proti temu.
Živimo v svetu, ki so ga opisovali Kafka, Musil, Orwell, Platonov in drugi veliki pisatelji 20. stoletja. A še vedno se zdi, da čakamo romantičnega junaka, rešitelja. Prišel bo, se spopadel z zmajem in nas rešil. Kakšna inercija! Rezultate takšnega razmišljanja vidimo povsod: v politiki, družbenih odločitvah … Toda robini hoodi so stvar preteklosti. Svet je postal preveč zapleten, da bi bilo njegove probleme mogoče reševati s preprostimi metodami. Da bi ga razumeli – in ukrepali –, potrebujemo drugačen jezik. Ne mislim, da tega ni mogoče najti, a najprej moramo svojo namero jasno opredeliti. In to je pravzaprav cilj mojega filma.«
– Sergej Loznica
kritike
»Loznica je v Dveh tožilcih – morda zaradi spoštovanja izvornega besedila – bolj zadržan kot denimo v Krotkem dekletu ali Donbasu, toda učinek je zato še toliko močnejši – kot bi avtor sam sebi postavil izziv, da ugotovi, kako učinkovito lahko stroga formalna estetika pričara vsesplošne, razčlovečujoče grozote življenja pod totalitarnim režimom. Ogled Dveh tožilcev postane skoraj taktilna literarna izkušnja, kot bi brali žepno izdajo Camusa, Kafke ali Orwella, kjer so listi zaradi starosti že zbledeli, toda spoznanja ostajajo boleče živa in sveža.«
– Jessica Kiang, Variety
»Vse je pretirano, nesorazmerno, in v posnetke ves čas vdira smeh. Toda celota je posneta z neomajno resnostjo. To dvojno branje se vleče skozi ves film in mu daje dramatično napetost. /…/ Smeh ni nikoli daleč. Prav tako ne groza in obup. A Loznica gledalca nikoli ne sili, da mora izbrati med tema pogledoma. Stvar umetniške vljudnosti.«
– Olivier Delcroix, Le Figaro
»Film Dva tožilca /…/ je mrakoben krik o nesmiselnosti upora, ki je hkrati čudno in grenko smešen. Če se ne bi smejali, bi se razjokali. /…/ Film za ta trenutek.«
– Stephanie Zacharek, Time
»Izvrstna drama ukrajinskega režiserja Sergeja Loznice se razvija kot najbolj mračen miselni eksperiment: kaj bi se zgodilo, če bi leta 1937, sredi grozot Stalinove Rusije, pogumni, novoimenovani državni tožilec sklenil raziskati zapornikovo pritožbo o krivici in nasilju? /…/ Kar filmu daje njegovo izjemno napetost, je režiserjevo potrpežljivo, umirjeno opazovanje junakovega spusta v birokratsko in totalitarno brezno, medtem ko ga skušajo uradniki drug za drugim (sprva) nežno pripraviti k vdaji. Vemo, da se zgodba ne more dobro končati, ne vemo pa točno, kako se bo končala – ali v katerem trenutku se bo ta skrbno zgrajena filmska past hladno in odločno zaprla. /…/ Vrhunsko.«
– Justin Chang, The New Yorker
»Nekatere posnetke preveva duh Jacquesa Tatija: tožilec včasih deluje skoraj kot nekakšen gospod Hulot, izgubljen v sovjetski absurdnosti. Toda črna ironija ne zmanjša tragedije, ampak jo le še okrepi, propad lika pa se zdi še bolj neizbežen. Idealna priložnost, da se v teh manevrih zatiranja in njegovi tiranski logiki utelesi ideja krožnega ponavljanja zgodovine. Film ne ponuja rešitev ali herojskega izida: totalitarni stroj zdrobi posameznike, a se vztrajno vrti naprej, kot neskončni cikel, v katerem se bo moral vsak nov potencialni tožilec soočiti z istimi pastmi in absurdnostmi.«
– Arnaud Hallet, Les Inrockuptibles
»Loznica junakovo samouničevalno popotovanje nenehno prepleta s trenutki, ki film potiskajo v polje črne komedije. /…/ Režiser je kot zgled navedel Gogolja in Kafko, a v Dveh tožilcih so tudi prizori, ki spominjajo na mračni absurdizem Roya Anderssona. /…/ Usoda Korneva je enaka usodi milijonov drugih; to ni zgodba enega samega človeka, pač pa simbol nečesa veliko večjega. Loznica v Dveh tožilcih tako kot v svojih najboljših in najbolj provokativnih dokumentarnih projektih preteklosti ne poustvarja, ampak nas sprašuje, kaj naj z njo storimo.«
– Leonardo Goi, The Film Stage