zgodba
Piše se leto 2055, konec sveta: zemlja je opustošena, človeška civilizacija ni preživela. Pete Postlethwaite je edini preživeli človek v tem post-apokaliptičnem svetu. S pomočjo ohranjenega video arhiva iz začetka 21. stoletja nam prikazuje neumnosti, s katerimi je kapitalizem – skupaj s politično ignoranco in neaktivnostjo ter kljub vsem grožnjam, ki jih je predstavljalo globalno segrevanje – povzročil usodno ekološko katastrofo.
Video arhivi, ki nam jih prikazuje preživeli arhivar Pete Postlethwaite, so bili posneti v sedmih državah v obdobju treh let in prikazujejo šest pretresljivih zgodb, ki vključujejo motive rušilnih posledic hurikana Katrina, porasta letalske industrije kot enega največjih onesnaževalcev ekosistema, topljenja ledenikov v Evropi, iraške vojne, pustošenja Nigerije s strani naftnih družb in prizadevanja posameznikov, da bi ozavestili svet, dokler je še čas. Na videz nepovezane zgodbe se naposled izkažejo za odločilne kamenčke v mozaiku propada sveta, ki se nato dokončno zgodi leta 2054.
iz prve roke
»Ne bi bili prva oblika življenja, ki je iztrebila samo sebe. Vsekakor pa bi bili prva, ki bi to storila zavestno.«
Arhivar (Pete Postlethwaite)
»V tem trenutku se moramo odločiti, ali se bomo resno soočili s podnebnimi spremembami na našem planetu – ali pa bomo priča izbrisu večine življenja na njem. Zato zame kot za filmsko ustvarjalko ni nobene dileme, katerega projekta se bom lotila. Težko celo razumem, kako se ljudje, ki se zavedajo tega problema, lotevajo dela na čem drugem. /…/ S svojim filmom bi bila rada del ozaveščanja ljudskih množic, da bodo posledično pritisnile na vlade sveta in tako pripomogle k zmanjšanju izpustov škodljivih plinov ter ohranile naš planet naseljiv za ljudi in druge vrste.«
Franny Armstrong, režiserka in scenaristka
zanimivosti
Nizkoproračunski »znanstveno fantastični« dokumentarni film Doba neumnosti je ekološko ozaveščen projekt, ki ga je financiralo 228 oseb. Prispevale so od 500 do 35.000 britanskih funtov in skupaj pokrile proračun filma, ki je znašal 500.000 funtov. Gre za relativno nov model financiranja projektov, znan pod nazivom crowd-funding.
Po odmevnem prikazovanju v otoških kinematografih je film 21. in 22. septembra 2009 doživel unikatno globalno premiero – istočasno je bil predvajan v več kot 550 kinematografih v 45 državah. S projekcijo v Kinodvoru se je temu projektu pridružila tudi Slovenija. Neobičajna je bila tudi redna distribucija filma, ki je sledila: producenti so film lokalnim distributerjem prodajali po zneskih, ki so jih slednji predlagali sami.
Ekološko ozaveščeni producenti filma so z obžalovanjem ugotovili, da je znašal ogljikov odtis (carbon footprint) produkcije filma približno 95 ton CO2, njegova promocija pa še nadaljnjih 57 ton.
V promocijo filma, ki svari pred neizbežno ekološko katastrofo, če nemudoma ne začnemo ukrepati, se je vključila tudi kopica globalnih zvezdnikov, med njimi Heather Graham, Thom Yorke, Moby, Kofi Annan in Gillian Anderson.
portret avtorice
Franny Armstrong se rodi leta 1972 in v Londonu diplomira iz zoologije, nato pa se v drugi polovici devetdesetih popolnoma posveti angažiranemu dokumentarnemu filmu. V aktivističnih krogih se ponaša s statusom herojinje in sodi med najpomembnejše filmske ustvarjalce. Do tega slovesa se je dokopala predvsem s filmom McLibel, snemanim med letoma 1997 in 2005, v katerem se je spravila nad korporacijo McDonald’s. Britanski filmski inštitut je nedavno ta film uvrstil na prestižni seznam »desetih dokumentarcev, ki so spremenili svet«. Njene filme si je doslej ogledalo že več kot 56 milijonov ljudi.
kritike
»Doba neumnosti, tezni, didaktični, aktivistični triler, v katerem je morilec vnaprej znan, poveže točke, ki Zemljo spreminjajo v klimatsko bombo: naftno družbo Shell, ki nafto išče ob obali New Orleansa, ki ga je hurikan Katrina prelevil v ground zero… Nigerijce, ki komaj živijo, medtem ko Shell bajno – in skrajno umazano – služi z njihovo nafto… Alpe, ki izgubljajo ledenike… Britance, ki svojemu sosedu ne pustijo, da bi namestil vetrno turbino… Iračane, ki še vedno bežijo pred ameriško invazijo… Indijca, ki skuša lansirati novo nizkocenovno letalsko družbo… in tako dalje. Mali ljudje, ki protestirajo proti uporabi vetrnih turbin, čiste energije, so tu enako neumni in enako krivi kot korporacije, ki trdijo, da s polucijo in uničevanjem planeta odpravljajo revščino. S klimatsko bombo kanijo odpraviti socialno bombo. Neprijetna resnica Dobe neumnosti je, da ima apokalipsa prijetno profitno margino.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Doba neumnosti k sreči niti ne meri na to, da bi prav “igrala na karto”, recimo, Goreove Neprijetne resnice in prav tako ne skuša za vsako ceno šokirati s tovrstnimi neprijetnimi resnicami, ki nas že sicer “bombardirajo” iz vseh vetrov. A seveda se jim tudi ne izogiba, kar bi bilo neumno, zato pa nanje opozarja tembolj na duhovite filmske načine.«
Uroš Smasek, Večer
»Film postane nekakšna dokumentarna drama, stičišče ekološke bombe, ki odslikava možno usodo vseh nas. Globoko se nas dotakne, je pretresljiv in angažiran. Informacije in detajli niso zato, da bi ugajali, ampak film gledalca prisili k vprašanju, kakšna je vloga vsakega posameznika v svetu.«
Neva Mužič, Radio Slovenija 1
»Prva uspešna dramatizacija podnebnih sprememb na velikem platnu.«
Guardian
»Pomislite na Neprijetno resnico, ampak z osebnostjo, pravzaprav z večimi.«
Gary Goldstein, Los Angeles Times
»Goreč poziv človeštvu, naj se izogne zavestnemu samouničenju.«
The New York Times
»Od potopljenega Londona do zakopanega Las Vegasa in gorečega Sydneyja – distopične podobe filma pričarajo pretresljivo vizijo posledic hiper-potrošniške mentalitete.«
Wired
»Moč tega brezsramnega propagandnega filma je v tem, da poda datume in roke. Raziskuje možnosti in ideje ter imenuje krivce.«
James Christopher, The Times