iz prve roke
»Film je sestavljen iz desetih podob neba, posnetih s standardnim objektivom. Bil sem presenečen, kako dobro je ujel podrobnosti. Hecno je, da ima gledalec zaradi formata občutek, kot bi nebo opazoval skozi strešno okno avtomobila!
Zelo me je zanimalo, kako se nebo spreminja glede na pokrajino pod njim – kako so videti oblaki nad gorami, nad ravnino ali nad gozdnim požarom; slednji je nekako ustvarjal lasten vremenski sistem. V nekem posnetku imamo na primer dva bela oblaka, nato pa se zadaj nenadoma pojavi črn oblak in v trenutku zapolni ves kader /…/. Vse skupaj je zelo dramatično – pa gre le za gibanje oblakov.
Vsi posnetki so se nazadnje izkazali za izjemno dinamične. Česa podobnega še nisem videl. In nikoli nisem imel poguma, da bi poskušal kaj takšnega. Petdeset let sem potreboval, da sem na tak način pogledal v nebo! Te posnetke imenujem ‘najdene slike’. Svoje pokrajinske filme zdaj gledam kot protivojna umetniška dela – z opisovanjem lepote, ki jo uničujemo, postanejo antiteza vojni. Idejo za Deset podob neba sem dobil, ko sem razmišljal, kaj je nasprotje vojne.«
– James Benning
kritike
»Leta 2004 je James Benning posnel 16-milimetrski zvočni film izjemne preprostosti: deset desetminutnih statičnih posnetkov neba. Deset podob neba. Koliko filmov je mogoče opisati na tako jedrnat način? V tem smislu se delo lahko kosa z zgodnjim Warholom. Naslov pove vse.
Ko sem si film ogledala prvič, sem ga doživela kot udarec skrajne rigoroznosti. Bil je dobeseden, neposreden in prazen v najboljšem pomenu besed; prvinsko doživetje čiste vizije; delo, ki pripoveduje o lepoti lastne zgradbe, fotokemičnega filma in naravnega sveta. Nietzsche je zapisal: ‘Doživeti nekaj kot lepo pomeni: doživeti to nujno narobe.’ Ne mislim, da je vedno tako, včasih pa vendarle je. Sčasoma sem spoznala, koliko sem spregledala pri prvem srečanju z Benningovimi podobami neba.«
– Erika Balsom, Ten Skies
»Eno največjih del tega edinstvenega filmskega ustvarjalca in – na papirju – eno njegovih najbolj minimalističnih: deset posnetkov neba, vsak dolg deset minut. Toda izkušnja gledanja (in poslušanja!) je neverjetno bogata in intenzivna. Nebesne pokrajine so polne življenja in se spreminjajo s svetlobno hitrostjo. Skozi deset kratkih zgodb, ki so ‘nakazane’, a nikoli ‘razlagane’, zvočna podlaga ustvarja enako večplasten pripovedni prostor. Mojstrovina.«
– Alexander Horwath, Film Comment
»Med gledanjem obeh filmov [Deset podob neba in 13 jezer] se vedno znova ‘prebujamo’, ugotavljajoč, da so naše misli odplavale drugam – v sanje, spomine, skrbi, načrte … Svojo pozornost le stežka usmerjamo nazaj k platnu in soundtracku, pri čemer pogosto spoznamo, da so se v tem času stvari spremenile bolj, kot bi pričakovali. Skoraj nemogoče je, da bi Deset podob neba ali 13 jezer gledali z nemoteno pozornostjo. Toda Benningu uspe nekaj drugega: ideja skrajne jasnosti in popolnega zavedanja postane zamisljiva. Implicitno nam postavi cilj, filmski ideal, za katerega se je vredno boriti, ta filmski ideal pa deluje kot metafora za eno ključnih življenjskih prizadevanj: našo željo, da bi – vpričo neizogibnega propadanja in umiranja – kar najbolj izkoristili zaznavne možnosti, ki nam jih ponuja nenehno utelešanje čutnega in senzualnega sveta okoli nas.«
– Scott MacDonald, James Benning’s 13 Lakes and Ten Skies and the Culture of Distraction
»Pričakoval sem nekaj minimalističnega, vendar je film v resnici neverjetno bogat – hipnotična študija časa, svetlobe, gibanja in vlage, ki beleži spreminjajoče se odnose med oblaki in zemljo, naravo in ljudmi. Benning nas na svoj pozoren način uči, kako gledati in poslušati, in ko svoja pričakovanja v zvezi z zapletom nazadnje prilagodimo, v stvareh, ki so se na prvi pogled zdele statične, odkrijemo nenehno gibanje. Če pričakujete težko gledalsko preizkušnjo, vas bo ta mojstrovina morda presenetila – in boste zanjo hvaležni, tako kot sem bil jaz.«
– Jonathan Rosenbaum