Addi, deček z jasnovidno materjo, v svoj krog prijateljev sprejme Ballija, zanemarjenega otroka nasilnega očeta, nad katerim se znašajo vsi po vrsti. Tudi prijateljstvo med Addijem, Konnijem in Siggijem prav toliko temelji na igrah moči in bojih za prevlado kot na vdanosti in solidarnosti. Trije prijatelji začnejo preživljati vse več časa med zidovi Ballijevega nesrečnega doma. Ves čas ga zasmehujejo, a mu tudi pomagajo, kadar je treba. Njihovo tekmovanje in samodokazovanje v vse bolj nevarnih okoliščinah postopoma dobi nove razsežnosti.
»Čeprav me ob pisanju scenarijev in ustvarjanju filmov vedno navdihujeta lastna izkušnja in okolica, je zgodba izmišljena. Obenem pa moram priznati, da sem bil kot mladostnik član skupine fantov, ki je mdr. kot sredstvo sporazumevanja uporabljala nasilje, nadvlado. Večinoma smo se nasilju vdajali za zabavo, da bi se medsebojno zbližali. Širše gledano se je [v začetku devetdesetih let] islandska družba spoprijemala z velikimi težavami ob mladostniškem nasilju in zlorabi mamil. Med raziskavami za film sem bil presenečen, da ta uničujoča moškost in nasilje med mladimi še vedno vztrajata, čeprav precej manj izrazito.«
– Guðmundur Arnar Guðmundsson