kritike
»Cluny se uvršča v najboljšo Lubitschevo tradicijo bistroumne, odrezave komedije; oba zvezdnika pa priložnost kar najbolje izkoristita. Gre za satiro na britanske manire, neprizanesljivo in zelo zabavno.«
– Variety, 1945
»Jennifer Jones je najbolj očarljiva vodovodarka v zgodovini filma. /…/ Blagor tistim, ki še ne vedo, da je Lubitsch največji!«
– Pascal Mérigeau, L’Obs
»Film Cluny Brown je nastal leta 1946 in je Lubitschevo zadnje ter nemara tudi najbolj nenavadno delo. V vsakem primeru bi lahko trdili, da je to ena najbolj nenavadnih ‘romantičnih komedij’ sploh. /…/ Priznati je skratka treba /…/, da ima za ljubezensko zgodbo glavna junakinja zelo nenavadno, bizarno, neromantično strast. Ne gre na primer za to, da bi želela biti novinarka, pilotka ali opravljati kak drug glamurozen ‘moški’ poklic – konfiguracija, ki je v komedijah pogosta. Popravljanje zamašenih odtokov, ki poleg tega izrazito ni stvar ‘ambicije’, temveč nekontrolirane strasti, pa ne sodi v to kategorijo. V tem smislu je njena strast v temeljnem neskladju s samim žanrom, v katerem nastopa, ‘romantično komedijo’, kjer naj bi se ljudje na koncu vendarle poročili. Kajti kot se spet kar najbolj jedrnato, in na podlagi lastne izkušnje, izrazi sama: ‘Men just don’t marry plumbers.’ (‘Moški se pač ne poročajo z vodovodarji.’)«
– Alenka Zupančič Žerdin, Kaj je ‘Cluny Brown’? v knjigi Zadeva Lubitsch
»Cluny Brown /…/ je Lubitscheva mojstrovina in, kot se je izkazalo, tudi njegovo zadnje delo. /…/ V šestih letih pri 20th Century Fox je dokončal le dva filma. Zlasti Cluny Brown je posnel v tako neugodnih zdravstvenih in družinskih okoliščinah, da se zdi še toliko bolj neverjetno, za kako izjemnega se je film izkazal. Cluny Brown, ki sledi zapletu ter splošnim značilnostim likov in dogodkov iz knjižne uspešnice Margery Sharp, je razmeroma zvesta svoji romaneskni predlogi (vsekakor veliko bolj, kot je bil Lubitsch kadarkoli zvest tistim madžarskim gledališkim igram). Lubitsch nekatere like karikira in jih poenostavi (sir Henry in lady Carmel sta na primer veliko bolj prismuknjena in smešna kakor v knjigi), druge pa poglobi in jih naredi bolj zapletene (Adam Belinski, glavni junak). Toda film je tudi na splošno kompleksnejši in bolj čudaški od prijetnega, zabavnega in inteligentno romantičnega romana. In vse, kar je v njem najbolj kompleksnega in najbolj čudaškega, je pristni Lubitsch. /…/ Film izžareva nekakšno čudno jesensko razposajenost. Očara nas, kakor naj bi nas morda očarala čudovita stara hiša, v kateri se dogaja. Sredi vse te farse pa so trenutki čudne, nepričakovane, napol skrivnostne dostojanstvenosti. Kot denimo neizrečena naklonjenost med Belinskim in Betty Cream – ali neomajna, elegantna avtoriteta raztresene, nekoliko topoglave Lady Carmel. Celo Lubitschevi komični služabniki /…/ imajo takšen trenutek, ko stojijo v senci kuhinje in poslušajo melanholične poslovilne besede Belinskega: so kot ljudje, zatopljeni v pomembno misel – še posebej gospa Maile, medtem ko ponavlja skrivnostno zadnje sporočilo Belinskega, namenjeno Cluny (‘Squirrels to the nuts’); kot bi šlo za čarobno formulo, ki jo je treba izgovoriti s kar največjo skrbnostjo in spoštovanjem. In Belinski je nekakšen čarovnik, na svoj čudaški, reduktiven, skrbno odmerjen način.«
– James Harvey, Romantic Comedy in Hollywood: From Lubitsch to Sturges