Nicolas je umetnik, filmar, ki zase ne zahteva drugega kot možnost svobodnega izražanja. A tudi tako preprosta želja mu pomeni neusahljiv vir težav: v Gruziji ga hočejo utišati ideologi, ki menijo, da njegovo delo ni v skladu z vrednotami socialistične družbe. Njihova odločnost Nicolasu ne dopušča druge možnosti, kot da zapusti domovino in se poda na Zahod – v svobodno in demokratično Francijo. Toda tuji pašniki so videti tako mamljivo zeleni le od daleč; ko Nicolas končno prispe v deželo izobilja, začne njegovo navdušenje hitro usihati.
»Chantrapas je parabola o potrebi, da ostanemo zvesti sebi navkljub oviram, ki nas obdajajo. Kar nas vnaprej obsodi na neuspeh. Vsa literarna zgodovina priča o tem. Romeo in Julija se nista uklonila, pa sta umrla. To sem hotel deliti z gledalcem: radost biti kamen, kljubovati čemur koli.« (Otar Iosseliani)
Otar Iosseliani
Rojen leta 1934 v Tbilisiju, Gruzija. Prekinil je študij na konservatoriju in se vpisal na VGIK, kjer se je šolal pod mentorstvom Aleksandra Dovženka. Nekateri njegovi filmi (npr. Pastorala) so bili »zaradi odsotnosti koristnega družbeno-moralnega nauka« prepovedani. Leta 1984 se je preselil v Francijo, kjer ustvarja še danes.
filmografija
1966 Giorgobistve (Ko odpada listje)
1969 Dzveli qartuli simgera (Georgian Ancient Songs)
1970 Iko šašvi mgalobeli (Živel je pojoči drozg)
1975 Pastorali (Pastorala)
1984 Les favoris de la lune (Lunini ljubljenci)
1989 Et la lumière fut (And Then There Was Light) (documentary)
1992 La chasse aux papillons (Lov na metulje)
1996 Brigands, chapitre VII (Razbojniki, 7. poglavje)
1999 Adieu, plancher des vaches! (Zbogom, rodna gruda)
2002 Lundi matin (V ponedeljek zjutraj)
2006 Jardins en automne (Jesenski vrtovi)
2010 Chantrapas (Chantrapas)