Cenzorka Censor

iz prve roke
»Na letalu sem brala članek o obdobju grozljivk studia Hammer in neka podrobnost je vzbudila moje zanimanje. Pisalo je, da je bila ena od stvari, na katere so bili cenzorji v tistem času pozorni, kri na ženskih prsih. Tovrstni prizori naj bi moške spodbujali k posilstvu, zato so bili takoj izrezani iz filmov. To je bil trenutek, ko me je delo filmskih cenzorjev povsem prevzelo, morda celo obsedlo. Cenzorji morajo biti pri opravljanju svojega dela hkrati objektivni in subjektivni – toda kaj se zgodi, če prevlada subjektivna plat? Bolj ko sem raziskovala filmsko cenzuro, bolj me je privlačil svet tako imenovanih ‘video nasties’ [necenzuriranih nizkoproračunskih grozljivk na videokasetah]. Odraščala sem ob grozljivkah, kot sta Zlobni mrtveci (The Evil Dead) in Teksaški pokol z motorko (The Texas Chainsaw Massacre), a ravno toliko kot filmi sami so me fascinirale njihove družbene in politične okoliščine v Združenem kraljestvu.
V začetku in sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se prvič pojavile VHS kasete, je prišlo do razcveta nizkoproračunskih grozljivk /…/. Ker je šlo za novo tehnologijo, filmov niso cenzurirali – cenzurirali so le tiste, ki so bili predvajani v kinematografih. Izbruhnili sta histerija in moralna panika – ljudje so menili, da bodo ti filmi izpridili družbo ter ustvarili novo generacijo morilcev in posiljevalcev.
Hkrati je bila v ozadju vladavina Margaret Thatcher, zlom industrije, brezposelnost. /…/ V času poročil o naraščanju kriminala, verjetno zaradi velike revščine, so bile videokasete s filmskim nasiljem prikladen grešni kozel za dogajanje na političnem področju. /…/
Ob vsem tem se zdi, da se ljudje zelo bojimo sami sebe; kot bi bili v očeh nekaterih le korak stran od tega, da postanemo morilci; kot da si moramo le ogledati film, pa bo naš moralni kompas v trenutku povsem odpovedal. S Cenzorko sem lahko raziskala nekatere od teh idej – idejo moralnega kompasa ter kako je lahko strah pred samim seboj najnevarnejša stvar na svetu.«
– Prano Bailey-Bond