Hollywood v filmih noir nastopa kot stroj za preskakovanje razrednega prepada (tu lahko odskočiš, se socialno, razredno prebiješ ipd.), kot tovarna drugih priložnosti in ameriškega sna. Perverzna absurdnost ameriškega sna in mita o drugi priložnosti se v Wilderjevem Bulvarju somraka (Sunset Boulevard, 1950) pikantno poigra z Joejem Gillisom (William Holden), nekdanjim reporterjem, zdaj holivudskim scenaristom, potemtakem kreatorjem fantazij o ameriškem snu in mobilnosti ameriške družbe.
Ko ga zagledamo prvič, je že mrtev, a tega še ne vemo. Ko ga zagledamo drugič, mu skušajo upniki zapleniti avto – Gillis z odplačevanjem dolga zamuja, brez cvenka je in brez dela, tipični noir mazohist, ki je izgubil elan in navdih. Pa še guma mu poči. Ja, vse bolj izgublja kontrolo.
Ko ga zagledamo tretjič, se zateče v palačo na Sunset Boulevardu, kjer stanuje Norma Desmond, nekdanja zvezda nemega filma, ki svojo starost, pozabljenost in zavrženost slabo prenaša. Igra jo Gloria Swanson, nekdanja zvezda nemega filma (Wilder je snubil tudi nekatere druge, recimo Mae West, Polo Negri in celo Mary Pickford), ki se je tedaj ravno petič ločila, v filmih pa že dolgo ni več igrala, toda še vedno je bila na trgu – imela je svoj radijski šov in nastopala je v poletnih gledaliških predstavah. Še vedno je bila ambiciozna.
Tudi Norma Desmond je še vedno ambiciozna, še vedno je sebična, še vedno je obsedena s svojo karizmo in še vedno misli, da je mogočna in velika. »Še vedno sem velika, le filmi so zdaj manjši.«
In ker misli, da je še vedno velika in da jo feni blazno pogrešajo, načrtuje comeback. Scenarij pa naj bi ji sfriziral Joe, ki ga takoj zasuje s komplimenti, darili in romantičnimi uverturami, celo v razkošno sobo, v kateri so nekoč stanovali njeni možje, ga preseli. In ja, svoj avto lahko skrije v njeno garažo – ne brez seksualnih podtonov. A težko bi rekli, da ni bil pričakovan. V resnici je že malce zamujal.
Norma je zblojena, sfantazirana, vampirska in grandomanska ujetnica preteklosti, njena vila izgleda kot hiša voščenih lutk, za butlerja pa ima kar Maxa von Mayerlinga (Max von Stroheim), svojega nekdanjega moža in režiserja, ki jo je odkril in režiral v propadli, opuščeni, nikoli končani Kraljici Kelly (Queen Kelly, 1929) in ki ne pozabi poudariti, kako velika je bila nekoč Norma Desmond.
»Bila je največja. Ti tega ne moreš vedeti, premlad si. V enem tednu je prejela 17.000 pisem oboževalcev. Moški so podkupovali njeno frizerko, da bi prišli do pramena njenih las. Maharadža je prišel iz Indije in jo prosil za nogavico. Kasneje se je z njo zadavil!«
Gillis, ki se preseli k njej (najprej v garažo in potem v njeno posteljo), naj bi napisal scenarij za film Salome, s katerim bi se vrnila na sceno, toda zlagoma se romantično zaplete z Betty (Nancy Olson), studijsko bralko scenarijev, ki je zrasla v Hollywoodu in hotela postati igralka, a ni imela pravega nosu.
Gillis, nadomestek Normine opice, ki je poginila, misli, da lahko kar odide. Da se lahko preprosto odjavi. Da lahko pogodbo odpove. Ne more. To niso sanje, iz katerih se zbudiš, ko je najhuje – to so sanje, v katerih tedaj, ko je najhuje, ostaneš. Preživijo le tisti, ki vzdržijo svoje sanje. »Nihče nikoli ne zapusti zvezde. To zvezdo dela zvezdo,« dahne Norma.
Ko na koncu oznani, da je pripravljena za »veliki plan«, in ko se začne spuščati po stopnicah svoje neogotske, mavzolejske palače, začne Max »režirati« reporterje in televizijske snemalce, ki so privihrali, tako da dobi groteskno, nevrotično, pošastno verzijo »velikega plana«, na katerega »vsi tisti čudoviti ljudje v mraku« – njena »nema« publika, ki je že davno ni več in ki je izginila s prihodom zvoka – komaj čakajo.
Norma Desmond je bolna. Od nemoči – od tega, da jo je publika, z Gillisom vred, zapustila, od tega, da gleda tja, kjer ni nikogar, od tega, da bulji v nič, od tega, da se identificira le še s svojim norim, nemogočim pogledom – se ji zmeša. In kar je bistveno: Norma je bila zvezda nemega filma, kar seveda pomeni, da je bila dobra le toliko časa, dokler so bili filmi nemi, potemtakem toliko časa, dokler je ni bilo slišati, dokler ni imela glasu, dokler ni dobila besede. Ko je dobila besedo, je bilo njene kariere konec. Ko je spregovorila, je izgubila publiko.
Norma ne propade zato, ker se je postarala, ali pa zato, ker se – tako kot Joan Crawford v Aldrichevem Jesenskem listju (Autumn Leaves, 1956) ali Jane Wyman v Sirkovem filmu Vse, kar dopuščajo nebesa (All That Heaven Allows, 1955) – zaplete z mlajšim moškim, temveč zato, ker je hotela imeti besedo. Somrak Hollywooda, ki ga popisuje Bulvar somraka, je povezan s povojnim utišanjem in pacifikacijo ženske, ki se je med vojno, ko so bili moški zdoma, na fronti, »razdivjala«. Joe Gillis, tipični šibki, pasivni, impotentni moški tedanje dobe, ki mu agent reče, da so bila »najboljša dela napisana na prazen želodec«, svojo dušo proda pacientki, ženski, ki se lahko pogovarja le še sama s sabo.
Normi Desmond – odmevu gospodične Havisham iz Dickens/Leanovih Velikih pričakovanj (Great Expectations, 1946) – se zmeša, ker ne prenese izgube moči. Njena napol paralizirana palača na Sunset Boulevardu, ki odmira v slow-motionu in ki seveda sploh ni bila na Sunset Boulevardu, temveč na križišču bulvarjev Wilshire in Irving (palača nekdanje žene magnata J. Paula Gettyja), je njena umobolnica, njen mavzolej dobe jazza, njena groteskna mentalna lepljenka (Gloria Swanson je številne rekvizite prinesla kar od doma), njen muzej voščenih lutk, v katerem vegetirajo nekdanje zvezde nemega filma – Buster Keaton, Anna Q. Nilsson in H.B. Warner. Sloviti režiser Cecil B. DeMille, ki je kariero Glorie Swanson lansiral in ki igra samega sebe, čaka, da bo Salome – Norma Desmond – pripravljena na svoj zadnji close-up, njeni želji in njeni norosti pa mora ustreči.
DeMille je svoje prizore posnel kar na setu spektakla Samson in Dalila (Samson and Delilah, 1949), v katerem je glavno vlogo igrala Hedy Lamarr, ki je rekla, da ji morajo plačati 10.000 dolarjev, če hoče Gloria Swanson v filmu sedeti na njenem stolu, 25.000 pa, če ji bo DeMille v filmu rekel, naj sede na stol Hedy Lamarr. Norma Desmond – po malem impersonatorka izgubljene dobe, dobe Macka Sennetta, Charlieja Chaplina, Valentina in same Glorie Swanson (ki je prav tako hlepela po comebacku) – je videti kot karikatura žensk, ki so padle v vojnah spolov.
– Marcel Štefančič, jr.