zgodba
Dva moška, obsedena s teorijami zarote, ugrabita vplivno direktorico farmacevtske družbe, prepričana, da je nezemljanka, ki načrtuje uničenje planeta Zemlja.
iz prve roke
»Dandanes živimo v nekakšnih mehurčkih, ki jih je tehnologija le še okrepila. Predstave, ki jih imamo o določenih ljudeh, se utrjujejo glede na mehurček, v katerem živimo – to pa med nami ustvarja globok prepad. Gledalce sem želel izzvati, da razmislijo o svojih prepričanjih; o sodbah, ki jih izrekajo o določenih vrstah ljudi. Gre za zelo zanimiv odsev naše družbe in konfliktov v sodobnem svetu. /…/ Večino filmov bi morali doživljati tako – v kinu, z drugimi ljudmi. Gledanje filmov je skupinska izkušnja, kar pa še posebej velja za pričujoči film, posnet v čudovitem formatu vistavision, z zvokom Johnnieja Burna in glasbo Jerskina Fendrixa. To je preprosto zelo bogata in dramatična izkušnja, tako v smislu humorja kot groze, ki jo je mogoče zares doživeti le v kinu.«
– Yorgos Lanthimos
»Film ima nekakšen mikrokozmičen značaj; gre za neke vrste norost in družbeni komentar, postavljena v zelo majhen prostor, ki Yorgosa očitno privlači. Smo v kleti in gledamo ljudi, ki se večino časa samo pogovarjajo in izražajo svoja bolj ali manj napačna in izkrivljena mnenja. Toda hkrati razkrivajo različne vidike človeštva in pokažejo, kaj se lahko zgodi, ko zdrsneš v začarani krog svojih prepričanj.«
– Emma Stone
»Ton je zelo divji in raznolik, tako smešen in hkrati tako tragičen; pristop k tem izjemno pomembnim temam pa je res nekonvencionalen in presenetljiv. To je zelo čuden, a iskren portret časa, v katerem živimo; tega, kako begajoče in absurdno je vse skupaj.«
– Jesse Plemons
kritike
»/…/ pred nami je čisti Lanthimos, pa čeprav z najbolj nenavadnim preobratom: gre za režiserjev prvi film, ki ga naseljujejo liki, za katere imamo občutek, da živijo v resničnem svetu; to so ljudje, ki bi jih lahko srečali, če bi stopili na ulico. Moč Lanthimosovih del je vedno izvirala iz njegove sposobnosti, da ustvari nadrealistične, a nadvse prepričljive metafore, ki zaživijo lastno življenje: futuristično letovišče, kjer se mora človek ponižati, da bi našel partnerja (v Jastogu); ali pa družina, v kateri sta starša svoje otroke naučila absurdnosti sprejemati kot realnost (v Podočniku). Z Bugonijo je Lanthimos – tako se zdi – končno vstopil v naš svet, vsaj za trenutek. Prav zato gre za morda najbolj žalosten film, kar jih je kdaj posnel. /…/ Režiserjev slog je na prvi pogled odmaknjen: njegova kamera z ironično distanco ter hladnim, radovednim pogledom opazuje človeške neumnosti in norosti. A ta hlad je le prevara: Lanthimos ves čas pusti, da skozi pronica žalost in tako jasno pokaže, da je kljub vsemu eden izmed nas. Ko se Bugonija konča, z vrsto čudovitih in nepozabnih podob, za katere se zdi, kot da so se pojavile od nikoder, razumemo, da se pod cinično brezbrižnostjo skriva globoka želja po povezovanju. Na začetku filma Teddy gleda svoje umirajoče čebele in vidi podobnosti s človeštvom: ‘Mrtva kolonija, razkropljena v bilijon smeri, brez možnosti vrnitve domov.’ Ko se na platnu pojavijo zaključni napisi, je jasno, da je režiser videl isto.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Naj bo Emma Stone še tako sijajna, je Jesse Plemons tisti, ki poskrbi za najbolj izjemen igralski nastop. Njegov obupani, ranjeni Teddy je lik, ki si je uničil življenje; zaradi predanosti Resnici je iz sebe naredil mučenika. A vseeno razume, kam gre ta svet. In bolj kot ga Plemons razgalja, bolj se istovetimo s tragedijo njegovega mazohizma. V nekem smislu Teddy uteleša vso generacijo. Res osupljiv igralski dosežek. /…/ Bugonija se spremeni v divji in razburljiv triler, poln akcije in idej /…/. Čutimo, da je Teddyjev veliki načrt obsojen na neuspeh. Toda Plemonsovo briljantno igralsko predstavo zapečati kronski vic filma, ki ga tu ne bom razkril – naj povem le, da Teddyjevo norost (in Michellino brezsrčnost) postavi v novo luč. In medtem ko se hihitamo ali pa smo morda le šokirani, se film prelevi v nekaj globoko kozmičnega in humanega. Iz dvorane odidemo osupli nad tem, kaj se je zgodilo s svetom, zaradi katerega sta se Teddy in Michelle spopadla; kako trdoživ in ranljiv kraj je to.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Plemons /…/ v žanrsko neumestljivem, mračno komičnem znanstvenofantastičnem trilerju Yorgosa Lanthimosa ustvari eno svojih najboljših vlog. Teddyjevo paranojo, bolečino in pravičniško jezo kanalizira v nekaj absurdnega in hkrati mučno iskrenega. Arhetip iskalca zarot bi zlahka zdrsnil v območje Saturday Night Live, toda Plemons ga odigra s srce parajočo resnostjo in naslika srhljivo znan portret človeka, izgubljenega v algoritmičnem labirintu spletnih zajčjih lukenj, obupano iščočega jasnosti v svetu, ki ga ne razume več. /…/ Tudi ko se stvari sprevržejo v kaos, Plemons svoj nastop zasidra v izkrivljeni, a prepoznavno človeški čustveni logiki. Film s strašljivo natančnostjo ujame tesnobni, zarotniški duh leta 2025 ter še enkrat dokaže, kako Plemonsu ni treba dvigniti glasu, da bi ustvaril nadvse zgovorno igralsko predstavo.«
– Josh Rottenberg, Los Angeles Times
»Emma Stone in Jesse Plemons /…/ s skrbno uravnoteženimi nastopi izmenično prevzemata vlogi junaka in negativca, ne da bi pri tem našo naklonjenost kadarkoli povsem izgubila ali pridobila. Za kateri punchline se film na koncu odloči, pravzaprav sploh ni pomembno: čar Bugonije se skriva prav v vijugastih mukah pripovedi. Toda nekje se film vendarle mora končati: in medtem ko se bo finale nekaterim morda zdel za lase privlečen, bodo drugi (kot na primer tale kritik) naravnost navdušeni nad njegovo virtuozno nagajivostjo. V vsakem primeru – kakšen štos!«
– Robbie Collin, The Telegraph
zanimivosti
Bugonija je grška beseda, ki označuje starodaven sredozemski ritual oziroma prepričanje, da čebele spontano nastanejo iz trupel mrtvih živali, zlasti volov.
Lanthimosov film je svobodno prirejen po kultni južnokorejski znanstvenofantastični komediji Jigureul jikyeora! (Save the Green Planet!) Janga Joon-hwana iz leta 2003.