Danes je blagajna odprta od 15:00 do 21:30 (odprto še 01:49, tel: 01 239 22 17).
Na rednem sporedu od 21. aprila 2011

Božji možje Des hommes et des dieux

Xavier Beauvois / Francija / 2010 / 120 min / arabščina, francoščina

Dobitnik velike nagrade žirije festivala v Cannesu 2010 je film, ki se v prevpraševanju osebne vere in bratstva med ljudmi odreka sodbi. Sočuten poziv k spravi in medkulturnemu razumevanju ter subtilna, človečna študija religije in vzgibov verujočih.

režija Xavier Beauvois, scenarij Xavier Beauvois, Etienne Comar, fotografija Caroline Champetier, zvok Jean-Jacques Ferran, montaža Marie-Julie Maille, igrajo Jean-Marie Frin (Paul), Jacques Herlin (Amédée), Philippe Laudenbach (Célestin), Michael Lonsdale (Luc), Xavier Maly (Michel), Loic Pichon (Jean-Pierre), Olivier Rabourdin (Christophe), Lambert Wilson (Christian), producent Etienne Comar, produkcija Why not productions, distribucija v Sloveniji Continental film

festivali, nagrade Cannes 2010 (velika nagrada žirije, nagrada ekumenske žirije). LIFFe 2010 – sekcija Kralji in kraljice. Nagrada cezar Francoske filmske akademije za najboljši film, fotografijo in stransko moško vlogo (Michael Lonsdale). Nagrada Zveze ameriških kritikov (National Board of Review) za najboljši tujejezični film leta 2010. Nagrada FIPRESCI za najboljši tujejezični film na festivalu v Palm Springsu 2011. Nagrada francoskega ministrstva za šolstvo.

IMDb

zgodba
Film je posnet po resničnih dogodkih iz leta 1996, ko so v nemirni Alžiriji ugrabili in usmrtili osem francoskih menihov, ki so v samostanu visoko v gorah Magreba v slogi živeli z lokalnim muslimanskim prebivalstvom ter skrbeli za žrtve vojne med skrajnimi islamisti in vojsko. Položaj se slabša in nasilje počasi prodira v regijo. Menihi so postavljeni pred težko odločitev, ali naj zaradi vse večje nevarnosti zapustijo samostan ali pa ostanejo ter vztrajajo v svoji veri in skrbi za krajane …

Dobitnik velike nagrade žirije festivala v Cannesu 2010 je film, ki se v prevpraševanju osebne vere in bratstva med ljudmi odreka sodbi. Sočuten poziv k spravi in medkulturnemu razumevanju ter subtilna, človečna študija religije in vzgibov verujočih.

iz prve roke
»Poglobil sem se v življenje teh bratov, ki so me nemudoma prevzeli, navdali z osuplostjo in mi naselili duha. Danes, v naši samoljubni družbi, le poredko vidiš ljudi, ki jih še zanimajo drugi, religija drugih ljudi, inteligentne, strastne ljudi, ki so v stanju ‘bivanja’, medtem ko smo vsi v stanju ‘delanja’, delanja stvari. In film je prišel ob pravem času, saj nas v Franciji skušajo naščuvati drugega proti drugemu s poudarjanjem lažnih problemov, kot je burka, da bi se izognili reševanju resničnih težav. Prijalo mi je srečati ljudi, ki se zanimajo za lepoto drugih, za njihovo religijo. Vendar gre tu za nekaj več kot vero: to je film o ljudeh … Ni reportaža, pač pa drama. Zanimala me je zgodba teh mož, kdo so bili. /…/
Če dobro pomislimo, še pred prepričanjem, pred vero, obstaja svoboda, enakost, bratstvo. Liberté, égalité, fraternité pravi francosko geslo, in tu imamo pred seboj ljudi, ki so v prvi vrsti svobodni. Svobodni možje, ki so enaki drug drugemu in so hkrati bratje – v veri in v odnosu do muslimanskega prebivalstva. V osnovi so človeška bitja. Na žalost pa je v Franciji trenutno tako, da so ljudje malo manj svobodni in tudi malo manj enaki ter bratski. In pomembno sporočilo, ki ga film nosi, je, da gre v resnici za vprašanje razumnosti. To so ljudje, ki govorijo drug z drugim, dvomijo in izprašujejo drug drugega, se zanimajo za druge in k njim pristopajo iz teh vzgibov. Ne pa zato, da bi jih spreobrnili.«
– Xavier Beauvois, režiser in koscenarist

portret avtorja
Xavier Beauvois (rojen v Franciji leta 1967) je francoski igralec, filmski režiser in scenarist. Filmsko kariero nastopi kot asistent režije pri filmih Les Innocents Andréja Téchinéja in Mon cas Manoela de Oliveire. Leta 1991 posname igrani celovečerni prvenec Nord (1991), kroniko disfunkcionalne družine v severni Franciji, v kateri Beauvois odigra tudi glavno vlogo. Za film prejme cezarja Francoske filmske akademije za najboljši prvenec in najbolj obetavnega igralca. Režiserjev drugi celovečerni film N’oublie pas que tu vas mourir se uvrsti v uradno selekcijo festivala v Cannesu leta 1995, kjer prejme veliko nagrado žirije, kasneje pa še prestižno nagrado francoskih filmskih kritikov Jean Vigo za najboljši francoski film. Leta 2000 sledi Selon Matthieu z Benoitom Magimelom in Nathalie Baye v glavnih vlogah. Policijska drama Mali poročnik (Le Petit Lieutenant) mu leta 2005 prinese tri nominacije za cezarja – za najboljši film, režijo in izvirni scenarij.

kritike
»Beauvois se osredotoči na menihe, ki v podivjanem svetu ohranijo ljubezen do bližnjega, čeprav drugačnega.«
– Ženja Leiler, Delo

»Tisto, kar odlikuje film Božji možje, je njegova razumnost in aktualnost, poglabljanje v vprašanja vere in strahu, medtem ko užitek ob gledanju korenini v pozornosti, ki jo film posveča liturgičnim ritualom menihov, njihovi vsakdanji rutini in izkazani globoki predanosti drug drugemu ter svetu, ki jih obdaja. /…/ V sijajni igralski zasedbi najdemo nekaj najbolj ekspresivnih obrazov sodobne kinematografije …«
– Manohla Dargis, The New York Times

»Religiozna publika lahko v filmu Božji možje prepozna komentar sodobnega svetništva – kar še podkrepi stilistična zadržanost, ki naredi skromno, preprosto milino vsakdana naravnost otipljivo. Sekularni gledalec pa bo v filmu, ki se uspe izogniti tako pieteti kot cinizmu, medtem ko s preprosto iskrenostjo nepristransko zagovarja razumevanje, odkril humanistično vedrino – politično sporočilo, ki zaradi mirne, zadržane forme, s katero ga izpovedujejo Beauvois in Comar ter njuni liki, ni nič manj silovito. /…/
Največji vtis naredi film s svojo lucidno nepristranskostjo – s klasicizmom in skromnostjo svojega stila. Ker se odreka glasni retoriki, dogodkom ne vsili enoznačnega moralnega ali političnega pomena in hkrati ne poveličuje dostojanstva likov. Menihe opazujemo, ko počnejo, kar pač počno, ne zaradi neke neizrekljive plemenitosti (in še manj svetosti), pač pa zato, ker so molitev, dvom, notranje iskanje in samožrtvovanje del njihovega poklica. Opevani niso nič bolj, kot bi bili poklicni vojaki v podobnem filmu o vojski. Predanost je poklicna obveznost, četudi ta obveza vodi v ekstremne situacije. Lahko bi rekli, da gre za meniški ekvivalent Bombne misije.« 
– Jonathan Romney, BFI

»Božji možje so parabola, ki ima prav toliko povedati o življenju v skupnosti kot o odnosu do tistih zunaj … Beauvois in Comar sta ustvarila realističen film dokumentarnega pridiha in duhovnih tendenc, ki opozarja na širši pomen, ne da bi idejo bratstva in sprave poveličeval do onemoglosti.«
– Dave Calhoun, Time Out London

»Moč filma korenini v absolutni predanosti filmske govorice, jezika zmernosti, strogosti in izjemne resnosti, ki zrcali globoko tišino, kateri so se zaobljubili menihi, in drzno podpira veljavnost ter pomen njihovega precepa. Božji možje so sodobna tragedija, ki od gledalca ne zahteva, naj sledi njeni veri, nič bolj kot tragedije grškega Ajshila. /…/ Resen, preprost in neverjetno ganljiv … Eden od vrhuncev letošnjega leta.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Lucidna zgodba o veri in junaštvu …«
– Richard Collins, Time Magazine

»Božji možje s popolnoma človeškimi strahovi in dvomi se v filmu francoskega režiserja, ki je žalostno resnično zgodbo iz leta 1966 na platna prenese llirično in realistično ter asketsko in čustveno obenem, ne sprašujejo, kako jim bo pomagal bog, ampak kako si lahko pomagajo sami, tako kot dilema ni žrtvovanje v imenu vere, temveč žrtvovanje v imenu ljudi. In prav to božje može dela božje v pravem pomenu besede.«
– Tina Bernik, Žurnal

»Božji možje je morda konvencionalen, v formalnem pogledu skoraj konzervativen film, a hkrati veličastno delo, ki se ne sprašuje o obstoju boga, pač pa spregovori o človeku, o njegovih odločitvah in dejanjih. O tem, da se ne glede na okoliščine nikoli ne smeš izneveriti samemu sebi.«
– Denis Valič, Gremo v kino, RA Slovenija

»Odličnost drame je tudi njena vizualna podoba, v samostanu precej asketska, v naravnem  okolju pa, kakor da bi izpostavljala razmerje med izjemno naravo in vse bolj kruto vojno na način nevsiljive, toda vseeno nazorne prispodobe tega, da konkretna vojna predstavlja pekel sredi raja narave ter da je samostan z menihi raj sredi pekla vojne.«
– Uroš Smasek, Večer

Dodatna gradiva

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Stiks Styx

Wolfgang Fischer

ponedeljek, 17. 06. 2019 / 18:30 / Dvorana

Film, imenovan po mitološki reki, ki ločuje žive od mrtvih, je pronicljiva sodobna parabola o brezbrižnosti Zahoda do trpljenja »drugega«.

Carmine Street Guitars Carmine Street Guitars

Ron Mann

ponedeljek, 17. 06. 2019 / 19:30 / Mala dvorana

Pet dni v življenju trgovine s kitarami v Greenwhich Villageu, kamor med drugim zahajajo Jim Jarmusch, Bob Dylan, Lou Reed in Patti Smith.

Kriči, Sarajevo! Scream for Me Sarajevo

Tarik Hodžić

ponedeljek, 17. 06. 2019 / 21:30 / Kinodvorišče

Film o koncertu Bruca Dickinsona sredi obleganega Sarajeva je zgodba o pogumu, upanju in brezmejni moči umetnosti.