Coppolov Boter – posnet po romanu Maria Puza in pospremljen z muziko Nina Rote – je velika kronika male družinske industrije, lekcija iz etnične subkulture, parafraza ameriške zgodovine, kritika ameriškega sna in mita o talilnem loncu, Grand Guignol laissez-faire kapitalizma, intimistični spektakel in epska minimalka, himna komuni, utopična fantazija in odgovor na fantazmo o kolektivni nemoči, na paranoidno izkušnjo mrtvosti in paraliziranosti, ki je bremenila šestdeseta in sedemdeseta leta (politični atentati, Vietnam, revolt).
Ameriko prikaže kot deželo priložnosti, toda priložnost temelji na zločinu, na umoru. Obenem pa je na videz tradicionalnen: pripovedovanje brez kakega posebnega eksperimentiranja, živahna zgodba, jasni liki. Toda žanr in samo tradicionalnost v resnici zelo korigira. Prav s tem, ko nečemu tako vsakdanjemu, antijunaškemu in »neresnemu«, kot sta svet gangsterjev in njihov boj za oblast, nadene tradicionalni, epski izraz, samo tradicionalnost ironizira in karikira. In prav zato deluje ta tradicionalnost tako resno, tako ritualno, tako srhljivo, tako neznosno, tako patološko, tako nečloveško.
Boter, postavljen v svet samih negativcev, je gangsterski Kralj Lear: po eni strani gre za epsko zgodbo o vzponu in smrti don Corleoneja (Marlon Brando), vladarja mafijske družine, ki se pod krinko trgovanja z olivnim oljem ukvarja z igrami na srečo, po drugi strani pa za intimno zgodbo o donovem sinu Michaelu (Al Pacino), vojnem junaku, ki dobi oblast, ne more pa najti sreče.
Svet, v katerem kriminalci sanjajo o istih stvareh kot nedolžni, je svet, v katerem lahko don Corleone – tako senior kot junior – nastopi kot sila pravice, kot zakon, kot avtoriteta (vse žrtve obeh donov si smrt zaslužijo, še zlasti »družinski« izdajalci), kar predstavlja velik odmik od klasičnega gangsterskega filma. Coppolovi gangsterji v nasprotju s klasičnimi gangsterji dojamejo, da je organizirani kriminal lahko uspešen le, če ga uokvirja in regulira »korporativna« družina, ne pa slepi, narcisoidni, patološki, povsem deregulirani individualizem, kakršen je nekoč v Malem Cezarju, Državnem sovražniku in Možu z brazgotino strmoglavil Edwarda G. Robinsona, Jamesa Cagneyja in Paula Munija. Ameriška zgodovina je prikazana kot epsko izmenjavanje idealizma in brutalnosti. Ameriški sen je bil rojen v krvi. Ne, ameriški začetki niso bili srečni. In konci tudi ne.
In predvsem: Boter, v katerem se pogledi spreminjajo v mrtve konje in mrtve ribe, je film o kapitalizmu, saj so vsi medčloveški, družinski in prijateljski odnosi spremenjeni v koalicije, poslovna razmerja, denarne odnose. Med ljudmi ne krožijo emocije, ampak usluge, ki odnose uravnavajo, strukturirajo, ritualizirajo in definirajo, pa tudi »redefinirajo«, če kdo na uslugo pozabi. Vsaka smrt – vsaka eksekucija – je poslovno dejanje. Korporativna Amerika je v resnici podzemlje. Med napotki, po katerih se mora ravnati gangster, in napotki, po katerih se mora ravnati direktor, ni nobene razlike.
Vsi dobro vemo, da korporacije brutalno, stoično in brezčutno odpuščajo delavce: tudi don Corleone brutalno, stoično in brezčutno »odpušča« ljudi, le da v tem – v logistiki eksekucije – pretirava, kot da bi hotel reči, glejte, to je resnica korporacij in kapitalizma. Družina Corleone izgleda kot družina direktorja kake korporacije, toda razlika je vendarle očitna: don Corleone je prikazan kot moralna avtoriteta podzemlja, korporativna Amerika pa take moralne avtoritete ni nikoli imela. Družina je sicer pošast, toda obenem tudi edina alternativa kapitalizmu. Vsi, ki so izgubili vero v Ameriko in ameriški sen, hodijo k donu – po priložnost, po pravico, po zadoščenje, po blaginjo.
– Marcel Štefančič, jr.