zgodba
Muraki, jakuza srednjih let, je pravkar prišel iz zapora, kjer je prestajal kazen zaradi uboja člana konkurenčne tolpe. V hazarderskem klubu se zaplete z lepo, skrivnostno mladenko, ki rada tvega. Prevzet nad njeno nenasitno željo po vznemirjenju privoli, da jo bo vpeljal v igre na srečo z višjimi vložki …
iz prve roke
»Na Bledo rožo so močno vplivale Baudelairove Rože zla. /…/ Ko sem se lotil projekta, sem spoznal, da nikoli več ne bom mogel uporabiti naivnosti kot teme. /…/ Ko sem končal s snemanjem, sem se zavedel, da je moje mladosti konec. /…/ Vrtnica je simbol Zahoda. Zahodni vitezi so vedno umirali za ženske, ki so jih simbolizirale vrtnice. Sam ne bi nikoli umrl za vrtnico, lahko pa bi umrl za češnjev cvet. Kar pa ne velja za današnjo japonsko mladino – ta še vedno išče rožo, za katero bi bila pripravljena umreti. /…/ Če bom še kdaj posnel gangsterski film, v njem ne bo niti malo nasilja. Šef bo nežna očetovska figura, ves dialog pa bo sestavljen iz vljudnih pozdravov kot ‘dobro jutro’ in ‘dober večer’ – kakor v kakšnem Ozujevem filmu.«
– Masahiro Shinoda
kritike
»Bleda roža je eden najbolj mračnih filmov noir, kar sem jih videl, in je še nekaj več: leta 1964 je šlo za pomembno delo nastajajočega japonskega novega vala neodvisnih filmskih ustvarjalcev, vajo v eksistencialni kulskosti. Ima zaplet, vendar gre v njem predvsem za držo.«
– Roger Ebert
»Bleda roža, veličasten slavospev neizpolnjeni amour fou, ostaja Shinodova najbolj trajna zapuščina. Film, temačen in skorajda neberljiv, s svojo moralno dvoumno kombinacijo modernizma in kaosa – hitri avtomobili in usodne privlačnosti, sartrovske tišine in operatični izbruhi – ostaja večni ljubljenec tako žanrskih navdušencev kot sofisticiranih obiskovalcev arthouse kinematografov. So prvi tisti, ki mu pripisujejo uradni status temeljnega dogodka v zgodovini filma o jakuzah, drugi pa tisti, ki se navdušujejo nad njegovim skrajno kul pristopom k častitljivi in pogosto kodificirani obliki tega gangsterskega žanra – in nihilističnim begom od nje –, ali pa je obratno?
To je komaj pomembno: Bleda roža le redke pusti ravnodušne in mnogi se bomo vedno znova z užitkom prepustili njenim brezdanjim črninam in zamolklim belinam. Gre torej za nekakšen hibrid, toda žilave sorte, z vérité utrinki z ulic Jokohame, množicami radovednih obrazov (pogosto strmečih naravnost v objektiv), omamnimi, čudovito posnetimi ekspresionističnimi ambienti in dvema izjemno privlačnima človekoma, ujetima na sredo vsega tega, ki se skupaj, a vselej sama, predajata napadom maničnega smeha in dolgim, camusovskim pogledom v praznino.«
– Chuck Stephens, Criterion
»Bleda roža ravno toliko govori o obrednem vedenju kot Mizoguchijevo Maščevanje 47 samurajev – pa čeprav so v središču zgodbe jakuze in ne samuraji. Shinoda je temo izbral – kot pravi sam –, ker je svet jakuz edini kraj, kjer se je ohranil japonski obredni sistem in kjer je še vedno mogoč estetski odnos do obreda.«
– Donald Richie
»/…/ ta film iz sveta jakuz spominja na dela Seijuna Suzukija, saj generično snov poživi s trenutki formalne lepote. Med najbolj nepozabne prizore sodijo premišljeno zmontirane igre na srečo in klimaktični umor ob spremljavi Purcella.«
– Alexander Jacoby
»Film je s svojo mešanico duhovne praznine in vizualne lepote tako navdušil Francisa Forda Coppolo in Martina Scorseseja, da sta odkupila pravice zanj – pri čemer naj bi si ga Scorsese ogledal kar tridesetkrat.«
– Mark Schilling, Far East Udine
Michael Mann je Bledo rožo v reviji Sight and Sound uvrstil med največje filme vseh časov: »že samo zaradi osupljivih uvodnih prizorov«.