Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:00 (odprto še 07:39, tel: 01 239 22 17).
od 15. avgusta 2019

Bilo je nekoč … v Hollywoodu Once Upon a Time … in Hollywood

Quentin Tarantino / ZDA, Velika Britanija / 2019 / 161 min / angleščina

Najnovejši film Quentina Tarantina je poklon zadnjim trenutkom hollywoodske zlate dobe in režiserjevo najbolj osebno delo doslej. Eden najtežje pričakovanih filmov nedavnega festivala v Cannesu.

režija Quentin Tarantino, scenarij Quentin Tarantino, fotografija Robert Richardson, montaža Fred Raskin, produkcija David Heyman, Shannon McIntosh, Quentin Tarantino, igrajo Leonardo DiCaprio, Brad Pitt, Margot Robbie, Al Pacino, Kurt Russell, Timothy Olyphant, Dakota Fanning, Luke Perry, Margaret Qualley, distribucija Con film

festivali, nagrade Cannes (nagrada palm dog)

IMDb Uradna stran

Fotografije

zgodba
Los Angeles leta 1969; na vrhuncu hipijevskega Hollywooda. Bivši zvezdnik kavbojske TV-serije Rick Dalton in njegov dolgoletni kaskaderski dvojnik Cliff Booth iščeta svoje mesto v industriji, ki je ne prepoznata več. A Rick ima zelo slavno sosedo: Sharon Tate …

Najnovejši film Quentina Tarantina je poklon zadnjim trenutkom hollywoodske zlate dobe in režiserjevo najbolj osebno delo doslej. Eden najtežje pričakovanih filmov nedavnega festivala v Cannesu.

zanimivosti
Quentin Tarantino je dan pred svetovno premiero v Cannesu na Twitterju in Instagramu objavil naslednji poziv: »Rad imam film. Tudi vi ga imate radi. To je popotovanje, na katerem prvič odkrivaš neko zgodbo. /…/ Igralci in ostala ekipa so trdo delali, da bi ustvarili nekaj izvirnega. Zato vas prosim, da se izognete razkrivanju česarkoli, kar bi kasnejšim gledalcem zgodbo onemogočilo doživeti na enak način.«

iz prve roke
»S tem filmom sem se bolj kot s katerim koli drugim približal Šundu. /…/ To je po vsej verjetnosti moje najbolj osebno delo. Zame so to nekakšni spomini. Alfonso [Cuarón] je imel Romo in Ciudad de México leta 1970. Jaz sem imel Los Angeles in leto 1969. To sem jaz. To je leto, ki me je izoblikovalo. Takrat sem bil star šest let. To je moj svet. In film je moje ljubezensko pismo Los Angelesu.«
– Quentin Tarantino

kritike
»Quentin Tarantino svobodno prepleta lastne domislice z miti in legendami hollywoodskega poznega zlatega obdobja /…/ ter postreže z enim najbolj navdušujoče bistroumnih meta-filmov, kar smo jih kdaj videli – vse dokler, dokler …  /…/ V tem živahnem, z zvezdami nabitem fenovskem posvetilu televizijskim serijam in B-filmom izpred nekaj desetletij Tarantino z navidezno lahkotnostjo razkrije izmuzljivo resnico o filmskem ustvarjanju, samomitologizaciji in minljivosti – resnico, ki je globoka in nam daje misliti. Videti je, da režiser počasi čuti težo svojih let – in to sploh ni slaba stvar! Gostobesednost njegovih prejšnjih del je izginila in izvrstni igralski nastopi so končno dobili prostor, da zadihajo, vnašajoč melanholične, elegične tone v kot vedno ostri scenarij. Ta eleganca traja skoraj do konca filma, vse dokler nas iz vznesenega, ekstatičnega stanja nenadoma ne vrže neizogibni, neutemeljeni izbruh slabega okusa; doživetje, za katerega režiser ni hotel, da nam ga pokvarijo. /…./ Lepo zagorela Leonardo DiCaprio in Brad Pitt izžarevata takšno Redford/Newman karizmo, da je težko verjeti, da nista partnerja že od nekdaj.«
– Jessica Kiang, Sight & Sound

»/…/ nekakšen čudovito zloščen mega-proračunski hangout film, ki veselo in klepetavo krmari med režiserjevimi obsesijami z B-filmi, cenenimi televizijskimi serijami in malopridnimi, karizmatičnimi moškimi, ki kramljajo v tistem posebnem ritmu, kakršnega lahko ustvari samo en človek v Hollywoodu.«
– Guy Lodge, The Playlist

»Ko se Rick navdušuje nad Polanskim, je v njegovem vznemirjenju težko preslišati Tarantinov glas. /…/ Polanski v nekem smislu deluje kot tragična različica Tarantina, nekakšen grozljivi doppelgänger – in to je po mojem mnenju eden izmed razlogov, zakaj pričujoči film deluje bolj osebno od nekaterih režiserjevih nedavnih del. Tarantino resnično ljubi ta svet in njegova ljubezen prežema prav vsak pogovor, vsak filmski namig in pripovedni zasuk.«
– Manohla Dargis, The New York Times

»Seveda ni prvič, da je režiser iz fikcije in resničnosti naredil s krvjo oškropljena partnerja; niti nam ni prvič podal nezaslišanega namiga, da lahko film – kot umetnost ali pa kot industrija – bolj kot karkoli drugega na svetu ponudi uteho za nekatere najbolj grenke nepopolnosti življenja. S spoilerji ali brez njih: morda vas film niti ne bo tako presenetil – kar pa še ne pomeni, da vas ne bo osupnil.«
– Justin Chang, Los Angeles Times

»Pretresljiv, prevzemajoč, čudovito posnet v celuloidnih primarnih barvah modrega in zlatega neba: toplih barvah, o katerih je pela Mama Cass. Tarantino oživi Los Angeles leta 1969 z vso svojo običajno silovitostjo in vznesenim, histeričnim poznavalstvom popkulturnih podrobnosti. /…/ To je popolnoma nezaslišan, zmešan, neodgovoren, pa tudi briljanten film!«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Bilo je nekoč … v Hollywoodu je eno bolj zrelih režiserjev del, ki njegov igrivi način pripovedovanja združi z izjemno obrtniško spretnostjo in ubijalskima nastopoma glavnih dveh igralcev /…/. Pa vendar gre še vedno za zelo tarantinovski film, poln iskrenih čustev v enem trenutku in brezsramno trapast v naslednjem.«
– Dave Calhoun, Time Out

»Gre predvsem za ljubezensko zgodbo: med najboljšima prijateljema (zahajajočo televizijsko zvezdo v podobi Leonarda DiCapria in njegovim kaskaderjem Bradom Pittom) ter med Tarantinom in Los Angelesom njegove mladosti /…/. Četrt stoletja po tistem, ko je bil v Cannesu premierno prikazan Šund, smo priča elegantnemu zasuku v novo smer – in toplina je več kot dobrodošla.«
– Fionnuala Halligan, Screen International

»Film Once Upon a Time …in Hollywood je tako dober, da je postal akronim – OUATIH. /…/ Sharon Tate prihaja, Rick Dalton odhaja. OUATIH je film o starem, ki odhaja, in novem, ki prihaja, toda staro še ni odšlo, novo pa še ni prišlo – in ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči, kot bi rekel Antonio Gramsci, čas pošasti. V Hollywoodu napoči čas pošasti – poleti 1969. /…/  OUATIH, ki skuša revidirati pokol na Cielo Driveu in odrešiti Hollywood, je popkulturni monument, metafilmska pulp fiction, komedija holivudske nravi, ameriški grindhouse, revizionistični šoker, tragedija maščevanja, altmanska freska /…/, zakonspirirana reimaginacija Divje bande (1969) , le da se ne dogaja v Mehiki, temveč v holivudskih sanjah, in travestija Trumpove Amerike. To je pravljica o “dobrih starih časih”, ko je bila Amerika “velika”, ko so bile spolne identitete, spolne vloge in spolne hierarhije jordanpetersonovsko jasne, ko so bili moški glavni, ženske pa – kot Sharon Tate – noseče. In seveda, to je obenem groteska o zastarevanju in zatonu belega moškega – o moškem, nekdanjem vladarju, ki izgublja potenco, avtoriteto, družbeno moč, o moškem, ki se ne more sprijazniti z razpadom “kavbojskega” patriarhalnega reda, o moškem, ki mu je čas potekel, o moškem, ki trpi in joče. /…/ A nikar ne spreglejte, da je OUATIH tudi balada o spolzkosti nostalgije – o njeni mamljivi, hipnotični, nevarni dvoumnosti. Slavljenje “idealne” preteklosti je vedno slavljenje časa, kije ene privilegiral, druge pa ponižal. V “dobrih starih časih” vedno koga razsekajo. To je film o transformativni moči nostalgije po Hollywoodu, v katerem Sharon Tate ne bi bila umorjena (in po času, kije obstajal le v filmih), a obenem tudi film o transformativni moči starega – in zastarelosti novega. /…/ Trump je nostalgijo prelevil v fašizem. In popolna, brutalna, srhljiva, sadistična, orgiastična alegorija tega je finale, v katerem člani Mansonove “družine”, ki se z razpadlega, razsutega, distopičnega Spahnovega ranča – “shithole”, bi mu rekel Trump – priklatijo na elitni losangeleški Cielo Drive (ja, tja invazivno “migrirajo”!), srečajo Posebno poročilo, ali če hočete, splatterski preventivni udarec, ognjemet, shock & awe. Tako kot Hitler v Neslavnih barabah. In Rick ne pušča nobenega dvoma, da je videl Neslavne barabe. Kot veste, so Hitlerja ubili s filmom. In tudi v OUATIHu Tarantino nad Mansonovo “družino” spusti moč in jezo filma, njegov srd, njegovo utopičnost, njegov nadrealizem, njegovo fantazijsko vnemo, njegovo trivialnost. Le da “obraz židovskega maščevanja” zamenja obraz holivudskega maščevanja. Hollywood eksplodira zgodovini v obraz. Kot kozmični kič.« ZELO ZA
Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Vse do Neslavnih barab (2009) je kazalo, da je edina realnost, na katero se Tarantinovi filmi
nanašajo, iz nje črpajo, jo preobračajo in predelujejo, realnost filmskega univerzuma. V Neslavnih barabah pa se je lotil neke zgodovinske realnosti, druge svetovne vojne, vendar ne le kot že filmsko posredovane, marveč tudi in predvsem »popravljene« – s posrečenim atentatom na Hitlerja (in celo s požigom vse nacistične elite v kinu). In podobno je v Djangu brez okovov (2012), kjer nemški King Schulz naredi nekaj, kar je bilo tri leta pred ameriško državljansko vojno povsem nezaslišano: osvobodi črnskega sužnja Djanga in še več – pred samim Lincolnom mu omogoči, da odpravi suženjstvo, sicer le na neki plantaži. In te »revizionistične linije« se Tarantino drži tudi v Bilo je nekoč v Hollywoodu: pokol Sharon Tate in njenih prijateljev v vili Romana Polanskega, delo štirih vernikov Charlesa Mansona, se ni zgodil, čeprav je film vse od napisa Cielo Drive nanj namigoval. Toda Bilo je nekoč v Hollywoodu vseeno ne mine brez finalnega pokola, ki pa ga je najbrž treba vzeti kot tarantinovsko filmsko maščevanje Mansonovi sekti, ki je s tem pokolom uničila tudi hipijevsko gibanje. Res je, da se je tudi Manson hotel maščevati, toda filmsko maščevanje je vendarle samo spektakel.«
Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Zadnji teden vsak dan

Bolečina in slava Dolor y gloria

Pedro Almodóvar

sobota, 21. 09. 2019 / 14:45 / Dvorana

Najnovejši film španskega mojstra Pedra Almodóvarja je duhovita, čutna in ganljiva avtobiografska oda filmski ustvarjalnosti, ki je Antoniu Banderasu prinesla nagrado za najboljšega igralca na letošnjem Cannesu.

Jaz sem William Jeg er William

Jonas Elmer

sobota, 21. 09. 2019 / 17:00 / Dvorana

William je veder deček, ki najde svojo pot. Film z veliko mero vedrine, humorja in razumevanjem otroške perspektive. 

Kriči, Sarajevo! Scream for Me Sarajevo

Tarik Hodžić

sobota, 21. 09. 2019 / 20:00 / Mala dvorana

Film o koncertu Bruca Dickinsona sredi obleganega Sarajeva je zgodba o pogumu, upanju in brezmejni moči umetnosti.