Danes je blagajna odprta od 15:30 do 21:30 (odpre se čez 10:52).

Projekcije filma

sreda, 15. 12. 2021 / 21:00 / Dvorana

Novo na sporedu

od 15. decembra 2021

Benedetta Benedetta

Paul Verhoeven / Francija / 2021 / 131 min / francoščina

Projekcije filma

sreda, 15. 12. 2021 / 21:00 / Dvorana

Novo na sporedu

Film, navdihnjen z resničnim življenjem lezbične opatinje Benedette Carlini, je razburljiva pripoved o veri, oblasti in seksu v renesančni Italiji. Benedetto, ki je v Cannesu požela stoječe ovacije, nasprotniki pa so jo označili za »bogokletno« in »pornografsko«, je posnel vedno provokativni Paul Verhoeven (Prvinski nagon, Ona).

režija Paul Verhoeven, scenarij David Birke in Paul Verhoeven po knjigi Judith C. Brown Immodest Acts: The Life of a Lesbian Nun in Renaissance Italy , fotografija Jeanne Lapoirie, montaža Job ter Burg, glasba Anne Dudley, produkcija Saïd Ben Saïd, Michel Merkt, Jérôme Seydoux, igrajo Virginie Efira, Charlotte Rampling, Daphné Patakia, Lambert Wilson, Olivier Rabourdin, Louise Chevillotte, Hervé Pierre, Clotilde Courau, David Clavel, Guilaine Londez, distribucija FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Cannes; Karlovi Vari; San Sebastián; New York; Busan; London; Viennale; Liffe

IMDb

Fotografije

zgodba
Toskana, 17. stoletje. Medtem ko v deželi pustoši kuga, Benedetta Carlini, devetletna deklica iz premožne družine, vstopi v samostan v Pescii. Pri triindvajsetih letih doživi prva religiozna in erotična videnja. Izvolijo jo za opatinjo, vendar kasneje vzbudi sum s trditvijo, da ima stike z Jezusom. Cerkvene oblasti sprožijo preiskavo, ta pa grozi, da bo razkrila tudi njeno strastno razmerje z novinko Bartolomeo …

iz prve roke
»Najprej me je pritegnila edinstvenost zgodbe. Judith C. Brown je nanjo naletela v firenškem arhivu med raziskavami za neki drug projekt. Odprla je škatlo in našla zapisnik o sojenju Benedetti Carlini z začetka 17. stoletja. To je redek dokument, edino znano sojenje lezbijkam v zgodovini krščanstva.
Drugič, presenetilo me je, kako natančno zapisnik in knjiga opisujeta spolnost. V izvirnem dokumentu lahko vidimo, da so podrobnosti, ki jih je opisala Bartolomea – nuna, ki je spala z Benedetto –, sodnega uradnika tako spravile s tira, da je komaj še lahko pisal! Puščal je prazne prostore, črtal besede, jih znova zapisoval … Bartolomea je zelo nazorno opisala, kako sta lizali druga drugo. Vse skupaj je res zelo zanimivo!
Tretja stvar, ki me je navdihnila, je bilo dejstvo, da je bila Benedetta ženska iz 17. stoletja, ki si je pridobila veliko moč, tako v teatinskem samostanu kot v svojem mestu Pescia. Znana je bila kot svetnica in kot opatinja. Na položaj moči se je povzpela z nadarjenostjo, videnji, manipulacijami, lažmi in ustvarjalnostjo. A ne glede na način: uspelo ji je v družbi in dobi, ki so jima vladali moški. Ženske niso imele vrednosti, razen kot sredstvo za spolno potešitev moških in razmnoževanje. Bile so povsem brez moči.
/…/ Filma nisem posnel z namenom, da bi napadel katoliško vero ali katerikoli drug verski sistem. Verjamem pa, da smo ljudje v bistvu živali. Imamo telo in imamo nagone. Benedetta se ne upre klicu svojega telesa – le zakaj bi se? To bi bilo neumno. Ljudje smo v osnovi primati. Adam in Eva, jabolko, kača, drevo spoznanja dobrega in hudega – nič od tega ni nikoli obstajalo! Mislim, da sta znanje in učenje dobri stvari. Znanost govori resnico, legende pa pripovedujejo zgodbe.
/…/ Pritegnile so me torej drznost in edinstvenost zgodbe ter mešanica krščanstva in lezbične spolnosti. Zanimiv se mi je zdel lik, pri njem pa predvsem vprašanje, ali lahko manipuliraš z ljudmi, ne da bi se tega zavedal. Poleg tega me je vedno zelo zanimal Jezus. O njem sem celo napisal knjigo. Benedetta razkriva moje zanimanje za religijo, pa tudi moje dvome o cerkvenih resnicah.«
– Paul Verhoeven

portret avtorja
Paul Verhoeven (rojen leta 1938 v Amsterdamu) je kot odličen študent na eni najboljših nizozemskih univerz doktoriral iz matematike in fizike, med študijem pa se je začel zanimati tudi za film. Po končanem študiju je moral odslužiti vojaški rok; pridružil se je Kraljevi mornarici, kjer so ga zadolžili za snemanje dokumentarca o nizozemskih marincih, ki je bil kasneje tudi nagrajen. Ta izkušnja je Verhoevna spodbudila, da se je resno posvetil filmu. Njegov prvi ‘civilni’ projekt je bila televizijska serija Floris, svoj prvi film, erotično komedijo Zapiski prostitutke (Wat zien ik?), pa je posnel leta 1971. Tako serija kot film sta na Nizozemskem požela velik uspeh in začrtala smernice Verhoevnove filmske kariere. Sledili so filmi, kot so Turks fruit (1973, nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film), Keetje Tippel (1975) in Soldaat van Oranje (1977, nominacija za zlati globus za najboljši tujejezični film). Verhoeven je na Nizozemskem posnel še nekaj filmov, med njimi Seks na motorju (Spetters, 1980), v osemdesetih letih pa se je preselil v ZDA. Leta 1985 je za ameriškega producenta posnel film Meso in kri (Flesh and Blood), temu pa so sledile tri ameriške megauspešnice: RoboCop (1987), Popolni spomin (Total Recall, 1990) in Prvinski nagon (Basic Instinct, 1992). Po izjemnem uspehu omenjenih filmov se je Verhoeven odločil za nekoliko drznejši slog z rezko satirično noto in posnel film Slačipunce (Showgirls, 1995), ki odgrne tančico z bleščeče podobe Las Vegasa. Film je v času predvajanja tako pri gledalcih kot pri kritikih naletel na precej negativen odziv, danes pa velja za kultno klasiko in najbolj podcenjeno Verhoevnovo delo. Sledila sta Vesoljski bojevniki (Starship Troopers, 1997) in Mož brez telesa (Hollow Man, 2000), potem pa se je Verhoeven po dvajsetih letih življenja in ustvarjanja v Ameriki vrnil v Evropo in posnel Črno knjigo (Zwartboek, 2006). Na Kinodvorovem rednem sporedu smo si leta 2017 lahko ogledali kontroverzni psihološki triler Ona (Elle, 2016) z Isabelle Huppert v glavni vlogi. Film je bil premierno prikazan v tekmovalnem sporedu festivala v Cannesu, kamor se je letos uvrstila tudi Benedetta.

kritike
»Verhoeven tematiko obdela po svoje – z obilo provokacije, satire in sarkazma, ter polno intrig, manipulacij, izdajstev, golote, nazornimi prikazi spolnih igric (pri katerih odigra ključno vlogo priročno obdelan kipec device Marije), srednjeveških bestialnosti in sprevrženih mučilnih praks. Božjo bližino in ljubezen je mogoče najbolje občutiti prek spolnosti, blasfemično spregovori Verhoeven skozi obsedeno Benedetto, v nasprotju z materjo prednico, ki v filmu cinično pripomni: ‘Noben čudež se ne zgodi v postelji, verjemite.’«
– Tina Lešničar, Delo

»Benedetta še zdaleč ni kak opolzek seksploatacijski triler o porednih nunah – no, če smo iskreni, je deloma tudi to –, temveč tehtna, prefinjena, pa tudi živahno tempirana in nadvse zabavna drama, v kateri se tihi prizori zakulisnega političnega spletkarjenja mešajo z nazornimi posnetki divje verske blaznosti. /…/ To je premišljena študija politike in organizirane religije ter neprizanesljiv razmislek o veri. Golota in brizganje krvi sta le bonus.«
– Nicholas Barber, BBC

»Triinosemdesetletnemu režiserju gre na koncu seveda za razkrivanje (seksualne) hipokrizije. /…/ Trenutki verske in erotične predaje so sprva igrivi in polni čudenja, kasneje pa se spremenijo v vse bolj krčevite situacije. /…/ Intimnosti začetka se kmalu postavi nasproti resnično domiseln obrat znamenitega Hitchcockovega prizora s kukalom iz Psiha (1960), ki pa sugerira, da je svobodna spolnost skoraj nemogoča. Ljubezenskih igric Benedette in Bartolomee ne opazujemo iz voajerske perspektive, temveč se iz postelje premaknemo naravnost k oprezajočemu očesu. V tem filmu ni nedolžnosti. Ne pri likih ne pri gledalcu. Verhoeven se v Benedetti spoprijema z izvirnim grehom kinematografije.«
– Dana Linssen, NRC

»Film, ki je tako provokativen in tako živ kot Benedetta, težko označiš za labodji spev. Pa vendar je nekaj poslovilnega v tej erotični verski drami, ki si vzame čas za raziskovanje voajerizma, sadizma, mazohizma, sistemov moči, perverznosti, represije, upora, pripovedovanja zgodb, božanskosti, ironije in vere. Oh, in za seks – za veliko veliko seksa /…/. Naj se za film, ki toliko časa posveti sveti relikviji, izrezljani v dildo, sliši še tako čudno, a Benedetta je Verhoevnovo najbolj osebno delo.«
– Ben Croll, The Wrap

»Če nizozemskega režiserja Paula Verhoevna povežete s časom inkvizicije, nunami v samostanu, sprijeno cerkveno hierarhijo, spolnostjo in producentom Saïdom Ben Saïdom, potem ste trasirali pot kontroverzni tematiki, o kateri se bo govorilo in pisalo. /…/ Benedetta so Verhoevnove Slačipunce (1995), postavljene v baročno Toskano.«
– Simon Popek, Dnevnik

»/…/ mojstrska Benedetta /…/ je prava eksplozija nekorektnosti in transgresije. Lik vernika, razsvetljenca, prikaže kot pobudnika revolucije, ki lahko strmoglavi oblast in spodkoplje ustaljeni red, vključno s hetero-patriarhalnim. /…/ Benedetta, ki jo režiser Slačipunc spremeni v pohotno in revolucionarno svetnico, stoji pred gledalci, pripravljena zrušiti naše predsodke in pričakovanja, podžgati naš kritični pogled na oblast in skrivaj spodbuditi naše utopično razmišljanje.«
– Manu Yañez, Fotogramas

»Po več desetletjih je zabavno opazovati vzorec, po katerem dela Paula Verhoevna vstopajo v svet: razvpitost lahko zasenči mojstrstvo. Režiserjev najnovejši film je morda res nabit z erotiko, vendar gre predvsem za napet triler o političnih spletkah in preizpraševanju vere, ki razgalja uporabo in zlorabo moči v organizirani religiji. /…/ Režiser si ne prizadeva za nekaj tako preprostega, kot je bogoskrunstvo, temveč nas povsem potopi v obdobje in njegove omejitve. Njegov neizprosni film prikazuje pogosto koristoljubno miselnost Benedette, matere prednice in cerkvenih voditeljev. Ko na podeželje udari kuga, se izkaže, da je izbruh za like le še en način, kako vpričo smrti spletkariti drug proti drugemu. Že mogoče, da je vera sveta, ampak človeški odnosi jo, kot namiguje Verhoeven, neizogibno spustijo na zemljo.«
– Nic Rapold

»Benedetta je nezaslišan, prenapihnjen, neokusen film, ki pa se tega sploh ne trudi skriti, ampak raje z nalezljivo brezskrbnostjo uživa v vsej tej norosti.«
– Leonardo Goi, Notebook

»Benedetta je namenjena vzburjanju, s čimer izpolnjuje najosnovnejšo definicijo pornografije, pa čeprav Verhoeven (ki trdi, da ga tema zanima tudi z znanstvenega vidika) žgečkljive prizore pospremi s poučnim vpogledom v renesančno versko življenje. /…/ To je preprosto zelo transgresivna oblika božanske komedije za tiste, ki so se pripravljeni pridružiti Verhoevnu na njegovi svetoskrunski valovni dolžini. /…/ le še en prispevek v ceneni nunsploatacijski žanr.«
– Peter Debruge, Variety

»Po večmesečnem zaprtju se nam je skoraj že začelo zdeti, da moramo le še sesti v sobo z velikim platnom, pa se bomo vrnili v kino! Ampak najbolj smo pogrešali dela, ki bi pokazala tisti minimum, ki ga lahko od njih upravičeno pričakujemo: formo, tveganje, nespodobnost. Nekatera od teh del iz minimuma naredijo maksimum, na primer najnovejša filma Leosa Caraxa in Paula Verhoevna, zagotovo dva izmed najmočnejših trenutkov tekmovalnega programa festivala v Cannesu. Annette in Benedetti je skupno to, da še vedno verjameta v film kot spektakel, hkrati pa se sprašujeta o sami ideji spektakla, njegovih temeljih, iluzijah, lepotah ali grozotah … /…/ Filma sta tako dragocena zaradi svoje želje po ustvarjanju podob, ki so žive in povsem nove. /…/ Njuna drznost se ne ozira na dober okus ali verodostojnost, ampak včasih celo vključuje podobe, ki prostovoljno tvegajo posmeh, naj bo z ironijo ali pa s subjektivizmom. /…/ Zdi se, da se polimorfni Annette in Benedetta pred našimi očmi velikodušno izumljata na novo.«
– Marcos Uzal, Cahiers du Cinéma

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Svetovni jagodni izbor III (2021) Svetovni jagodni izbor III (2021)

različni avtorji

četrtek, 02. 12. 2021 / 16:30 / Dvorana

Tekmovalni program III (2021) Tekmovalni program III (2021)

različni avtorji

četrtek, 02. 12. 2021 / 19:00 / Dvorana

Maad, moje sonce My Sunny Maad

Michaela Pavlátová

četrtek, 02. 12. 2021 / 21:30 / Dvorana

Ko se Herra, ki je Čehinja, zaljubi v Nazirja, ki je Afganistanec, nima prav nobene predstave o tem, kakšno življenje jo čaka v posttalibskem Afganistanu in v kakšno družino prihaja.