Danes je blagajna odprta od 15:15 do 21:00 (odpre se čez 06:38).
Od 3. novembra 2010

Belka White Material

Claire Denis / Francija / 2009 / 102 min / francoščina

, režija Claire Denis, scenarij Claire Denis, Marie N'Diaye, fotografija Yves Cape, montaža Guy Lecorne, glasba Tindersticks (Stuart A. Staples), produkcija Pascal Caucheteux, igrajo Isabelle Huppert, Isaach De Bankolé, Christophe Lambert, Nicolas Duvauchelle, William Nadylam, David Gozlan, distribucija v sloveniji Cankarjev dom

festivali, nagrade Premiera v glavnem tekmovalnem programu Benetk 2009. Toronto 2009. Pusan 2009. New York 2009. LIFFe 2009 – sekcija Predpremiere.

IMDb Uradna stran

 

zgodba
Nekje v Afriki. Redna vojska se pripravlja na obračun z uporniki in ponovno uveljavitev reda v državi. Počistiti v lastni hiši. Izločiti uporniškega častnika, ki mu pravijo Boksar, in s podeželja odstraniti klateške skupine vojakov-otrok. Vsi tujci so se odpravili domov, še preden se je položaj do skrajnosti zaostril. Le Maria, članica francoske kolonialne družine Vial, ki že dve generaciji živi tu in upravlja plantaže kave, je odločena ostati. Ne pusti se ustrahovati govoricam, niti se ne namerava odreči pridelku zaradi enega strela. Tako kot njen tast, pa tudi nekdanji mož, oče njenega sina, je prepričana, da jih varuje Šerif, župan sosednjega mesta. Če ga prosi, ji bo gotovo rešil plantažo.

Čisti vizualni čudež, poln prelepih, a tudi brutalnih podob, s katerim se Claire Denis vrača v Afriko, da bi nam podala podobo kipečega, razdeljenega in čustveno nabitega postkolonialnega sveta.

iz prve roke
»Moj film nima namena podajati političnih odgovorov na ta občutljivi položaj. O vojakih-otrocih in etničnih spopadih ne govorim v jeziku sočutja, kakor to počno politiki ali mednarodne humanitarne organizacije. Podajam le izrazito oseben pogled na deželo, v kateri bi lahko živela kot kmetovalka na plantaži kave.«
Claire Denis, režiserka in scenaristka

portret avtorice
Claire Denis se rodi leta 1948 in mladost kot hčerka francoskega diplomata do trinajstega leta preživi v Afriki. Leta 1972 diplomira na pariški filmski akademiji (IDHEC) in se nato vrsto let kot asistentka režije šola pri številnih imenitnih režiserjih, kot so npr. Dušan Makavejev, Jacques Rivette, Costa-Gavras, Jim Jarmusch in Wim Wenders. Dokaj pozno, leta 1988, posname celovečerni prvenec Čokolada (Chocolat), avtobiografsko pripoved o odraščanju v tujem, z rasno napetostjo prežetem okolju kolonialne Afrike petdesetih. Prvenec vsebuje večino elementov, ki bodo kasneje vedno bolj izrazito zaznamovali njeno ustvarjanje in zaradi katerih jo kritika danes časti z laskavim nazivom edinega francoskega filmskega ustvarjalca, ki je sposoben povzeti vso zgodovinsko liričnost francoskega filma in jo hkrati suvereno preplesti z občutkom za sodobnost. Ustaljene pojme filmske pripovedi, kot so zaplet, suspenz, dramaturgija, montaža, Denisova lepi v samosvoj, homogen nabor senzornih učinkov, ki film iz krempljev pripovedi povzdigujejo v prostranstva izpovedi, v redkokdaj doseženo sfero filma, ki se ponaša s kvalitetami in potencialom poezije. Režiserko smo imeli pri nas najprej priložnost spoznati prek filma Nénette in Boni (pred desetletjem v distribuciji Kinoteke) in retrospektive, ki se je leta 2001 odvila v sklopu Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala. V redni slovenski distribuciji sta bila predvajana tudi njena filma Težave vsak dan (Trouble Every Day, 2001), šokantna drama o neločljivem prepletu ljubezni, naslade in smrti, ter Petek zvečer (Vendredi soir, 2002), poetična ljubezenska zgodba o nekajurni aferi med popolnima neznancema. S filmom Belka se Claire Denis tematsko vrača na začetek svojega opusa, formalno pa še nadgrajuje svoj unikaten avtorski podpis.

kritike
»V francoskem filmu pogosto srečamo obravnavo kolonialne preteklosti oziroma postkolonialne kritike francoskega vpletanja v Afriki, prav tako pa tudi refleksije o aktualni, največkrat z bratomornimi vojnami zaznamovani stvarnosti nekaterih afriških dežel. Med cineasti, ki se redno vračajo k tej temi, najdemo tudi nekonvencionalno Claire Denis, kar pa ni nikakršno presenečenje, saj je Denisova večino svojega otroštva preživela potujoč po Afriki. /…/ Rekli bi lahko celo, da je Belka izrazito politična melodrama, pa čeprav njen angažma ni nikoli jasno artikuliran in povzet v kakšni ‘morali’ zgodbe. /…/ Belka je povsem odprto delo, ki ne podaja nobenih odgovorov in o dogajanju ne spregovori z lažnim sočutjem. Predvsem pa prinaša izrazito oseben pogled na dogajanje v tej brezimni afriški deželi, pogled, ki zajame tako halucinantno lepe kot tudi brutalno grobe podobe.«
Denis Valič, Ekran

»Režiserka Claire Denis je z Belko spet v Afriki, toda ne več tako kot v Čokoladi, svojem prvencu, kjer je obujala spomine na svoje otroštvo (ta francoska cineastka je do svojega 14. leta živela v raznih zahodnoafriških državah), marveč bolj na način Vsiljivca (2004), se pravi na način eliptične, vrzelaste (zato tudi malo ‘misteriozne’) naracije s pritajenim suspenzom ter včasih prav frapantnih podob, ki pokažejo preveč ali premalo in prav s tem ‘presežkom’ ali ‘mankom’ okrepijo svoj učinek realnosti. Toda Belka je tudi (če ne predvsem) Isabelle Huppert, ta igralski ‘monster’ s pegastim obrazom in drobno postavo, na videz prav krhko bitje, toda z nečloveško energijo, s katero filmski lik kot ekransko entiteto napolni z voluminoznostjo in trdnostjo michelangelovske skulpture. Isabelle Huppert je zmeraj najboljša, še zlasti pa v vlogah žilavih, kompleksnih in kompliciranih žensk, kakršna je v Belki Maria Vial, oskrbnica kavne plantaže v neidentificirani, toda frankofonski afriški državi, v kateri so izbruhnili neredi in je zavladal kaos. /…/ Ta Belka Claire Denis je torej vse prej kot konvencionalen film o političnih in vojnih nemirih v afriških državah; seveda za vsemi temi nemiri tičijo belci, toda Vialova je prav belka, ki se ne ‘skriva’ in afriške države noče zapustiti niti v najhujših trenutkih – vse se ruši okoli nje, toda ona ostaja, tako rekoč kot edina svetla točka sredi kaosa.«
Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Predstavljajte si kritike Mojo Afriko, toda v času krvavih afriških državljanskih vojn, pučev, revolucij, pokolov, terorja, otroških vojakov, beguncev, socialnega kaosa, izgona belcev in glokalizacije neokolonialnega ‘srca teme’, pa dobite Belko, ki bi se lahko začela z isto repliko kot Moja Afrika: ‘Imela sem farmo v Afriki.’ /…/ ZA«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Mala mama Petite maman

Céline Sciamma

petek, 30. 09. 2022 / 16:15 / Dvorana

Céline Sciamma je po Portretu mladenke v ognju ustvarila mojstrsko miniaturo o žalovanju, spominu ter skrivnostnih vezeh med materami in hčerami.

Vorteks Vortex

Gaspar Noé

petek, 30. 09. 2022 / 18:00 / Dvorana

»Življenje je kratka zabava, ki bo hitro pozabljena.« Film, posvečen »vsem tistim, ki jim bodo možgani razpadli prej kot srce«, je posnel Gaspar Noé (V praznino, Ljubezen, Vrhunec). Svetovna premiera v Cannesu.

Moonage Daydream Moonage Daydream

Brett Morgen

petek, 30. 09. 2022 / 21:00 / Dvorana

Film, ki se izmika žanrskim oznakam, nas odpelje na osupljivo avdiovizualno popotovanje skozi življenje in delo Davida Bowieja, enega najbolj plodovitih, vplivnih in neulovljivih umetnikov našega časa. Premiera na zadnjem festivalu v Cannesu.