zgodba
Nils z velikim snežnim plugom pridno čisti ceste v negostoljubni in mrzli norveški pokrajini. Ko ga ravno razglasijo za meščana leta, izve, da so njegovega sina našli umorjenega. Nils hoče maščevanje in – še preden se dobro zave – sproži vojno med veganskim gangsterjem, imenovanim Grof, in srbskim mafijskim šefom, ki ga kličejo Papa. A Nils ima nekaj, česar zločinci nimajo: težko mehanizacijo in začetniško srečo …
kritike
»/…/ vzorčen primerek danes izjemno priljubljene skandinavske kriminalke. /…/ Amaterji, ta zgodba o sleherniku, ki ga bolečina izgube najbližjega, sina, ter tisti žgoči občutek krivice privedeta do tega, da postane morilski stroj, nas /…/ navdušijo predvsem z natančnostjo, ekonomičnostjo in ekspresivnostjo režije. Prav poseben pečat pa delu – in ne nazadnje tudi samemu žanru – daje tisti značilni preplet črnega humorja in človeške bolečine. /…/ Molandova režija je premišljena, hladna in zadržana, like, njihove gibe in poglede odmerja in zarisuje s skoraj kirurško natančnostjo.«
– Denis Valič, Pogledi
»Norveška vendetta Amaterji izgleda kot Fargo, ki ga je posnel Quentin Tarantino, ali pa kot Ugrabljena, ki sta jo posnela brata Coen. /…/ Dickman /…/ se iz uglednega, spoštljivega meščana prelevi v maščevalni stroj, ki začne brutalno obračunavati z dilerji /…/. In bolj grizlijevske ko so smrti, bolj so komične, marsikdo bi celo rekel tarantinovske ali pa coen-coenovske. Pa vendar niso nič manj groteskne in obešenjaške od smrti v dramah Henrika Ibsna, recimo od smrti Halvarda Solnessa v Gradbeniku Solnessu ali pa smrti male Hedvig v Divji rački. A tu se Ibsen še ne konča: Nils Dickman – ugledni, pošteni meščan à la dr. Stockman v Sovražniku ljudstva – bi verjetno postal sovražnik ljudstva, če ne bi po malem izgledal kot Peer Gynt, ki si izmišlja strašne zgodbe, v katerih sam nastopa kot junak, kot ultimativni hipster. Navsezadnje, Dickman si priročnik za plug v postelji bere kot pravljico za lahko noč. Namesto nje pravzaprav. In žena nima nič proti. Tu je dovolj prostora za starce. Socialna država pač najbolje deluje v hladni klimi – kot maščevanje, ki najbolj tekne, če je servirano hladno. /…/ ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Če rečemo, da gre pri Amaterjih za skandinavski odgovor Tarantinu in bratoma Coen, se ne bi veliko zmotili. Moland očitno rad uporabi nekatere ameriške prijeme, ki pa jim da nezmotljiv severnjaški pečat. /…/ Moland rad preigrava različne vidike na videz preprostega žanra, vnese vanj tragedijo izgube sina edinca, spoprijemanje z izgubo in medsebojne odnose, a vse skupaj začini s komedijo absurda, ki tudi zaradi pokrajine in precej komičnega kopičenja trupel nemalokrat potegne na Fargo. Vse to ob zelo premišljenem stopnjevanju do končnega obračuna, ki je videti, kot bi ga napisali za vestern stare šole.«
– Kaja Sajovic, MMC RTV SLO
»Čeprav ga rahlo reduktivno oglašujejo kot ‘akcijsko komedijo’, je film v resnici veliko bolj subtilna mešanica nasprotujočih si slogov, ki elegantno prehaja od pretresljive družinske tragedije preko neusmiljenega nasilja do ostrega observacijskega in socialnega humorja, vse skupaj pa zaznamuje močan občutek prostora.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter