Danes je blagajna odprta od 09:00 do 21:20 (odprto še 10:17, tel: 01 239 22 17).
od 16. januarja 2024

Adamant Sur l’Adamant

Nicolas Philibert / Francija, Japonska / 2022 / 109 min / francoščina

Skupaj s francoskim dokumentaristom Nicolasom Philibertom se vkrcamo na nenavadno ladjo, pribežališče za odrasle z duševnimi motnjami, da bi v družbi presenetljivo nadarjenih in iskrivih posameznikov razmišljali o skupnosti, svobodi in pomenu umetnosti v vsakdanjem življenju. Topli in rahločutni film, ki podira meje med ‘nami’ in ‘njimi’, je osvojil glavno nagrado na zadnjem Berlinalu.

režija Nicolas Philibert, fotografija Nicolas Philibert, montaža Nicolas Philibert, produkcija Miléna Poylo, Gilles Sacuto, Céline Loiseau, distribucija Demiurg

festivali, nagrade Berlinale (zlati medved, posebna omemba ekumenske žirije); nominacija za evropsko filmsko nagrado za najboljši dokumentarec; nominacija za nagrado LUX; London; Karlovi Vari; Busan; IDFA Amsterdam; Viennale; Visions du Réel; Liffe

IMDb

Fotografije

zgodba
»V svetu, ki ima pogosto raje preproste odgovore in vse bolj zatira drugačnost, nekateri kraji še vedno vztrajajo ter skušajo ohraniti poetično vlogo človeka in jezika.«

Adamant je edinstven dnevni center: plavajoča zgradba ob obrežju Sene v središču Pariza. Odraslim z duševnimi motnjami ponuja prostor, kjer se lahko svobodno izražajo, družijo in znova najdejo stik s svetom. Tam lahko berejo, klepetajo ob kavi, poležavajo na kavču, kuhajo marmelado, se udeležijo slikarske delavnice ali sodelujejo pri organizaciji filmskega festivala. Dokumentarec nas vabi, da spoznamo paciente in osebje, ki se – kot pravi eden izmed njih – vsako jutro znova odločijo, da bo »danes dober dan«.

iz prve roke
»Pred sedmimi ali osmimi leti sem imel prvič priložnost obiskati Adamant. Njihova debatna skupina, ki se vsak petek sestaja v knjižnici, me je povabila, naj pridem in spregovorim o svojem delu. Občasno, petkrat ali šestkrat na leto, gostijo glasbenika, pisatelja, filozofa, kustosa … Tistega dne sem dve uri preživel z ljudmi, ki so se na moj obisk pripravili z ogledom nekaterih mojih filmov in me nenehno silili, da zapustim svoje območje udobja. Odkar sem začel delati kot filmski ustvarjalec, sem imel pogosto priložnost govoriti pred občinstvom, toda tistega dne sem odšel še posebej poživljen, saj so me komentarji prisotnih zelo navdihnili. Ljudje, ki trpijo zaradi duševnih motenj, so v nasprotju s splošnim prepričanjem pogosto zelo bistri, inteligentni in kultivirani. /…/
Psihiatrija me zanima že od nekdaj. To je čuden svet, a tudi zelo navdihujoč: nenehno nas sili k razmišljanju o sebi, o svojih mejah, pomanjkljivostih, o tem, kako deluje svet. Psihiatrija je povečevalno steklo, ogledalo, ki veliko pove o naši družbi. Za filmskega ustvarjalca je neizčrpen vir navdiha. Poleg tega so se razmere v javni psihiatriji v zadnjih petindvajsetih letih zelo poslabšale: zmanjševanje proračuna, krčenje števila postelj, pomanjkanje osebja, slaba motivacija ekip, propadajoči prostori, zaposleni, ki so preobremenjeni z administrativnimi nalogami in pogosto omejeni na vlogo čuvajev, vrnitev k izolacijskim sobam in omejevanju gibanja. To nazadovanje je bilo nedvomno dodatna spodbuda za snemanje filma. /…/ V omenjenih razmerah se zdi prostor, kot je Adamant, skoraj čudež, in človek se vpraša, koliko časa bo lahko še deloval. Za zdaj mu uspeva ostati živahen in privlačen kraj, tako za bolnike kot osebje, saj ne počiva na lovorikah. Za razliko od večine psihiatričnih centrov, ki so zaprtega tipa, je Adamant nenehno v stiku z zunanjim svetom, odprt za vse vrste pobud. Naše snemanje je lep primer. /…/
Poznamo različne pristope k psihiatriji /…/. Sam sem želel prikazati ‘človeško’ psihiatrijo, ki še vedno vztraja, čeprav je ogrožena. Paciente obravnava kot subjekte in priznava njihovo edinstvenost, ne da bi jo za vsako ceno skušala udomačiti. Morda ni popolna, vendar temelji na človeškem odnosu, srečanju. Upira se vsemu, kar uničuje družbo, in poskuša ohraniti dostojanstvo. Upira se brezobzirnim silam neoliberalizma, ki vse zreducirajo na denar in dobičkonosnost. Film ničesar izrecno ne obsoja. Kar počne, počne implicitno, tako da stvari preprosto pokaže. ‘Prava politična naloga filma je zagotoviti, da med platnom in dvorano ena stran drugi prizna dostojanstvo,’ je tik pred smrtjo zapisal filmski ustvarjalec Jean-Louis Comolli. /…/
Med snemanjem sem se predvsem želel počutiti svobodnega /…/. Slediti liku, ga izgubiti in kasneje spet najti; posneti srečanje, delavnico, dobrodošlico novincu; snemati zasebne pogovore, neobvezne izmenjave; na recepciji, v baru, v kuhinji, na krovu, med vrati; ujeti bežen pogovor, monolog, besedno igro; posneti vse tiste drobne detajle, ki bi se lahko komu zdeli trivialni, ekscentrični, anekdotični ali preprosto idiotski, a bi postali bistvo filma.
Vedno sem rad improviziral, sčasoma pa je improvizacija zame postala etična nuja. In predvsem: ničesar ne razlagaj. Snemaj, da bi se učil, ne da bi poučeval. Filma ne podrejaj programu ali že obstoječim idejam. Sprejmi nepričakovano. Z besedami Marcela Hanouna: ‘Filmski ustvarjalec mora kazati le tisto, česar še ne ve.’ Snemati dokumentarec pomeni ukvarjati se z naključnim, z vsem, kar se izmika predvidevanju. Poleg tega stvari tako ali tako nikoli ne gredo po načrtih, saj prisotnost kamere vedno premeša karte. Najlepši prizori so pogosto tisti, ki se zgodijo nepričakovano, brez načrtovanja. Zame je najpomembnejše trdno izhodišče, kot nekakšna obljuba, da bo nekaj vzcvetelo. ‘Knjige pišem zato, da bi ugotovil, kaj je v njih,’ je nekoč dejal pisatelj Julien Green. /…/
Nisem želel posneti filma, ki bi gledalca odpeljal v neizogibno in neizprosno mračen svet. Na Adamantu spoznaš ljudi, za katere se zdi, da trpijo, pa tudi tiste, ki ne: v življenju so našli nekakšno ravnovesje in s svojo boleznijo živijo, uspeli so jo obvladati in sprejeti. /…/ Tam srečaš tudi nadvse izobražene, neverjetno lucidne in pogosto duhovite ljudi. Želel sem, da bi se gledalci otresli klišejskih predstav, ki jih imamo o duševnih boleznih.«
– Nicolas Philibert

kritike
»Pred nami so ljudje, ki so nam tako zelo podobni in hkrati tako drugačni od nas. Iz njih sije življenjska moč, a tudi bolečina. Gledalec je zbegan, dezorientiran na tej sicer trdno zasidrani ladji. V zvoku se mešata normalnost in nenormalnost. Slika to prikazuje kot nekaj samoumevnega. ‘Živeti skupaj’ je več kot zgolj humanistični koncept, je človeška nuja. Film Adamant ne trdi, da je enostavno; skozi edinstveno izkušnjo te psihiatrične enote s pogledom na Seno pravi le, da je mogoče.«
– Isabelle Danel, Bande à part

»72-letni francoski dokumentarist veselo ruši žanrske, generacijske in narodnostne meje v imenu ideje o filmu kot duhovni umetnosti in skupnem domu. Adamant je lep, topel, svoboden in poetičen film, ki briše meje med normalnostjo in norostjo ter se upira determinizmom in predalčkom, v katere neka določena družbena ureditev rada zapira svoje ljudi. /…/ Adamant je čudovita fantazija, v kateri je Nicolas Philibert namenoma pustil trpljenje na obrobju in se raje osredotočil na pomen medčloveških vezi.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde

»Na krovu Adamanta vlada nežen in radosten občutek svobode in možnosti, film pa zaznamujejo velika toplina, sočutje in pristno zanimanje.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Lepota Adamanta je v tem, da ne skuša povezati niti, ne išče, kje se je pretrgala, ne secira svojih likov. Pusti jim, da se razvijejo, ter tako ustvari vrsto krhkih in veličastnih portretov.«
Le Parisien

»Zdi se, kot bi Philibert /…/ zrcalil prizadevanja zdravstvene ekipe: svoj film potrpežljivo gradi kot prostor pozornosti in poslušanja. /…/ Film, uperjen proti strahu in radovednosti, ki ju vzbujajo ti včasih zlomljeni obrazi, želi drugačnost približati prek nevsiljive preprostosti pogleda, ujetega v bežne trenutke vsakdanjosti; pogleda, ki sprejema njihove izraze, ne da bi opozarjal na razlike.«
– Romain Lefebvre, Cahiers du cinéma

»Že tisočletja se vrtimo v krogu, ko skušamo opredeliti, kaj lahko štejemo za umetnost, kdo jo sme ustvarjati in kaj določa njeno vrednost. /…/ Film, ki smo si ga ogledali, je misli, občutke, zvok in sliko, povezane s temi vprašanji, postavil na globoko, humanistično raven, ki se je dotaknila vseh nas v žiriji. To je filmski dokaz nujnosti človekovega izražanja, vrh vsega pa je delo tudi mojstrsko izpeljano. /…/ Nevidni parametri, ki jih določata industrija in akademska sfera, pri tem filmu niso imeli nobene možnosti. /…/ Zato sem počaščena in presrečna, da lahko letošnjega zlatega medveda podelimo filmu Adamant
– Kristen Stewart, predsednica žirije na Berlinalu

»Nicolas Philibert /…/ brez glasu pripovedovalca ali didaktičnosti ujame romantično in poetično dimenzijo resničnosti.«
– Sophie Grassin, L’Obs

»Tihi triumf.«
– David Jenkins, Little White Lies

»109 intenzivnih minut, izpeljanih z velikim mojstrstvom in brez vsakršne naglice. /…/ Pred nami se razgrne vsa humanost režiserjevega pogleda; njegov talent nikoli vsiljivega sogovornika. Navdušujoče!«
– Thierry Chèze, Première

»Ljubeča potopitev v nepredvidljivi, poetični svet duševnih bolezni.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com

»Philibertov dokumentarec je posnet observacijsko, vendar kamera, ki jo usmerjata s psihiatrinjo Lindo de Zitter, ni vzvišena ali distancirana »muha na steni«, ampak deluje podobno kot v Družini in Domu slovenskih dokumentaristov Roka Bička in Metoda Pevca. /…/ Adamant ni spoliran izdelek in v tem je njegov čar. /…/ Zdi se, da dnevni center stoji na mestu, zunaj časa, medtem ko Sena in z njo običajno dogajanje v družbi utečeno tečeta naprej. Tako je najbrž vedno bilo in film v tem smislu ne dodaja aktivistične komponente. Adamant je film za vse radovedne duše, ki razumejo, kako pomembno je, da v družbah ohranjamo prostore, kjer je z mislimi mogoče plavati tudi proti toku, ne le z njim.«
– Urban Tarman, RA Slovenija

»Adamant, ki ga je posnel Nicolas Philibert, avtor slovitega dokuja Biti in imeti, je nasprotje Leta nad kukavičjim gnezdom. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

Spletni ogled filma

Ne morete v kino? Ta film si lahko ogledate tudi na spletu.

ponedeljek, 25. 03. 2024

Nominiranci nagrade LUX 2024 v Kinodvoru

Od 2. do 5. aprila si boste v Kinodvoru lahko ogledali vseh pet filmov, ki so se uvrstili v ožji izbor za nagrado občinstva LUX. Vstop je prost, brezplačne vstopnice so na voljo od 26. marca pri Kinodvorovi blagajni. Za posamezen film lahko vsak obiskovalec ali obiskovalka prevzame največ dve brezplačni vstopnici.

Adamant: premiera in pogovor

Po premierni projekciji dokumentarca Adamant v torek, 16. januarja, se je novinarka Prvega programa Radia Slovenija Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Vesno Švab, Lukom Agrežem, psihoterapevtom v društvu Projekt Človek in uporabnico društva.

nedelja, 15. 10. 2023

Kdo bo prejemnik evropske filmske nagrade občinstva LUX, odločate vi!

Za evropsko filmsko nagrado občinstva LUX za leto 2024 je nominiranih pet filmov: 20.000 vrst čebel, Jesensko listje, Adamant, Smoke Sauna Sisterhood, The Teachers’ Lounge.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Široko in Kraljestvo vetrov Sirocco et le Royaume des courants d’air

Benoît Chieux

sobota, 13. 04. 2024 / 11:30 / Dvorana

Animirana uspešnica, ki gradi mostove med poezijo in filmi studia Ghibli, z očarljivmi vizualijami, ki spominjajo na Beatlesovo Rumeno podmornico. Epska sanjska pustolovščina bo celotno družino odpeljala na nepozabno potovanje.

Dodatna projekcija

Oppenheimer Oppenheimer

Christopher Nolan

sobota, 13. 04. 2024 / 13:20 / Dvorana

»Bogovi so kaznovali Prometeja, ker je ljudem prinesel ogenj.« Christopher Nolan (Tenet, Dunkirk, Izvor) prinaša epsko zgodbo o J. Robertu Oppenheimerju, ki ga pogosto označujejo za očeta atomske bombe.

Dunja in princesa iz Alepa Dounia et la princesse d'Alep

Marya Zarif, André Kadi

sobota, 13. 04. 2024 / 17:00 / Dvorana

Osupljivo čustveno in vizualno popotovanje v Sirijo skozi pripoved šestletne deklice Dunje. Otroška perspektiva resni temi doda očarljivo mešanico pesmi, dišav in čarobnih moči, hkrati pa vzbuja upanje v moč solidarnosti državljanov sveta.