Stevan Arsin na Dunaju kupuje plošče svoje jazz skupine iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko mu zazvoni mobilni telefon. Sporočajo mu, da bo v postopku denacionalizacije podedoval zanemarjen dvorec v Novem Sadu, ki je bil njegovi družini odvzet med drugo svetovno vojno. Po več desetletjih se tako vrne domov, kjer se serija pravnih zapletov ter srečanj z družinskimi člani in prijatelji iz mladosti razvije v subverziven prikaz procesa staranja in generacijskih konfliktov v državi nenehnega tranzita.
»Če se bo film 80+ izkazal za humorno pronicljiv družbeni portret družinske politike, identitete in pripadnosti, me tudi to ne moti. Film s hibridno estetiko, ki dokumentarni realizem in pripovedno fikcijo spaja z igralci naturščiki, želi podati vpogled v življenje starejših v našem postsocialističnem, transnacionalnem in hipertransakcijskem svetu.« (Želimir Žilnik)
Želimir Žilnik
Leta 1942 rojeni filmski ustvarjalec iz Novega Sada, ki je z družbeno angažiranimi filmi od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja v nekdanji Jugoslaviji žel priznanja, v sedemdesetih in devetdesetih letih pa zaradi neizprosne kritike vladnega aparata doživel tudi cenzuro. Podpisuje se pod več kot petdeset celovečernih in kratkih filmov, ki so bili mednarodno prikazani na največjih filmskih festivalih.
