Danes je blagajna odprta od 17:30 do 21:00 (odpre se čez 04:31).
od 5. junija 2024

20.000 vrst čebel 20.000 especies de abejas

Estibaliz Urresola Solaguren / Španija / 2023 / 129 min / španščina, francoščina

Tankočutna, s soncem obsijana zgodba o otroku, ki išče svoje ime. Prvenec baskovske režiserke je devetletni igralki prinesel nagrado za najboljšo vlogo na lanskem Berlinalu.

režija Estibaliz Urresola Solaguren, scenarij Estibaliz Urresola Solaguren, fotografija Gina Ferrer García, montaža Raúl Barreras, zvok Eva Valiño, produkcija Lara Izagirre Garizurieta, Valérie Delpierre, igrajo Sofía Otero, Patricia López Arnaiz, Ane Gabarain, Itziar Lazkano, Martxelo Rubio, Sara Cózar, Unax Hayden, Andere Garabieta, Miguel Garcés, distribucija Demiurg

festivali, nagrade Berlinale (nagrada za najboljšo glavno vlogo); nagrada goya za najboljši izvirni scenarij, najboljšo režijo prvenca in najboljšo stransko vlogo; Málaga (nagrada za najboljši španski film in najboljšo stransko igralko); Hongkong (nagrada za najboljšo igralko v kategoriji svetovnega filma); San Sebastián (nagrada sebastiane); nagrada feroz (španski zlati globus) za najboljšo stransko vlogo; štiri nagrade platino, tudi za najboljši prvenec; nominacija za evropsko filmsko nagrado za odkritje leta – nagrada FIPRESCI; nominacija za nagrado občinstva LUX; Liffe

IMDb

Fotografije

zgodba
Osemletni deklici ni všeč, ko jo ljudje kličejo z imenom Aitor. Vzdevek Cocó zveni bolje, a tudi ne čisto prav. Medtem ko med čebeljimi panji raziskuje svojo identiteto, ženske iz njene družine razmišljajo o lastnih življenjih in željah …

iz prve roke
»V svojih filmih si vedno znova zastavljam vprašanja, kot so: kdaj ugotovimo, kdo smo; kako je naše razumevanje identitete povezano s telesom; ali je samoidentiteta zgolj intimen in oseben občutek ali nanjo vpliva tudi zunanji pogled? /…/ 20.000 vrst čebel je zgodba o odraščanju, v kateri raziskujem odnos med telesom, spolom in identiteto /…/. To ni le film o transspolnem otroku, temveč medgeneracijski portret, ki govori o identiteti in sprejetosti v družini, oblikovanju odnosov med spoloma, tradiciji in spremembah, predvsem pa o potrebi, da bi nas imeli radi takšne, kakršni smo. /…/ Rodila sem se kot peta od šestih otrok, večinoma deklic. Od nekdaj sem čutila neskladje med vlogo, ki mi je bila dodeljena doma, in pričakovanji v zvezi z mojim obnašanjem v družbi. Od šestega do trinajstega leta sem se ukvarjala s plavanjem. Vsak dan sem trenirala, tekmovala v dekliški kategoriji in se preoblačila v garderobah, ločenih po spolu. /…/ Ker sem imela rada šport, sem večino otroštva preživela obkrožena s fanti – uživala sem v telesni dejavnosti, tekmovanjih, igranju iger … Toda hkrati se nikoli nisem zares počutila kot del te skupine. /…/ Film je nastal iz potrebe, da postavim pod vprašaj togi sistem spolov, ki zanika in družbeno kaznuje območja med obema skrajnostma. To zanikanje je povzročilo in še vedno povzroča veliko trpljenja. /…/ Obrnila sem se na združenje, ki me je povezalo s približno dvajsetimi družinami z otroki, starimi od tri do devet let. /…/ Zelo se me je dotaknilo, ko so mi nekatere družine povedale, da je bilo [soočenje z otrokovo transspolnostjo] zanje pozitivna izkušnja, ki jih je še bolj povezala. Vsega skupaj niso doživljali kot težave, temveč kot proces, ki je postavil pod drobnogled družinska pravila in jim omogočil, da jih spremenijo. Prisililo jih je, da znova premislijo svoj odnos do otroka, svojo vlogo matere oziroma očeta, pa tudi lastne izkušnje v zvezi z vprašanjem identitete. Čudovito se mi je zdelo tudi, da družine nikoli niso uporabile besede ‘tranzicija’ za opis procesa, skozi katerega naj bi šli njihovi transspolni otroci. Nasprotno: ‘tranzicijo’ sta doživela njihov lastni pogled in pogled okolice. Otroci so ostali, kar so bili; spremeniti in razviti so se morali drugi. Mislim, da to idejo najdemo tudi v mojem filmu. /…/ V panju ima vsaka čebela svojo vlogo in vse so nujne za delovanje skupine. Toda panj je več kot le vsota posameznih čebel; sam po sebi je živ organizem. To se mi je zdela zanimiva metafora za film, ki govori o napetosti med posameznikom in skupnostjo. /…/ Poleg tega imajo čebele in čebelnjaki pomembno družbeno in duhovno vlogo v življenju Baskov, katerih kulturo sem prav tako želela prikazati.«
– Estibaliz Urresola Solaguren

kritike
»Sofía Otero je pri komaj devetih letih prejela srebrnega medveda za najboljšo glavno vlogo na Berlinalu /…/. Za takšen dosežek je morala gotovo ustvariti eno najboljših otroških vlog vseh časov – in mislim, da jo čisto verjetno tudi je. /…/ Njen obraz je prava mala opera upanja, zbeganosti in upora /…/. Deklica je v srcu tega sijajnega celovečernega prvenca Estibaliz Urresola Solaguren, ki nekako uspe v eni sami potezi opraviti z vsemi razgretimi polemikami o trans posameznikih /…/. Pravi čudež.«
– James Saynor, The Arts Desk

»Film o transspolnem dekletu, ki sproži revolucijo okoli sebe zgolj s svojo prepričanostjo, zgolj s svojo prisotnostjo, in ki jo več kot mojstrsko odigra čudovita Sofía Otero, je znova dokazal, da je na dobri poti, da postane film leta. /…/ 20.000 vrst čebel govori o razumevanju, o približevanju, pa tudi – v mnogo bolj osnovnem smislu – o življenju. To je film, zgrajen iz čustev, film s čustvi; film, ki mu čustva Sofiinih žarečih oči dajejo smisel in razlog za obstoj. Sliši se izjemno in tako tudi je. /…/ 20.000 vrst čebel, celovečerni režijski prvenec Estibaliz Urresola Solaguren, je film, zgrajen iz jasnine oči glavne junakinje; iz pogleda deklice, ki se sprašuje o tem, kar vidi, in ki ljudi okoli sebe prisili, da priznajo osuplost nad preprostim dejstvom, da so živi. /…/ To je film s tisto ‘mogočno, skrivnostno in paradoksalno’ silo, ki po besedah pesnika, dramatika in čebelarskega strokovnjaka Mauricea Maeterlincka sestavlja duh vsakega panja.«
– Luis Martínez, El Mundo 

»Noben cinefil ne bo spregledal vzporednice, ko bo slišal, da gre za španski film, ki vključuje čebele in govori o otroku v iskanju lastnega prostora pod soncem: v mislih imam seveda Duh panja, klasiko Victorja Ericeja iz leta 1973. Režiserka /…/ se delu nežno pokloni, proti koncu pa vključi celo iskanje pogrešane deklice – tako kot v svoji mojstrovini stori Erice, sklicujoč se na podoben prizor iz Frankensteina. Gre za mojstrski prijem v vznemirljivem, pristnem in ganljivem filmu o tem, kako družba vztrajno vidi pošasti tam, kjer jih ni.«
– Lee Marshall, Screen Daily

»20.000 vrst čebel je zgodba o odraščanju, zaznamovana s simbolizmi prehodov in liminalnih prostorov – med Francijo in Španijo, mestom in podeželjem, otrokom in materjo. /…/ Estibaliz Urresola Solaguren k tematiki pristopi osvežujoče celostno in sočutno ter nam z mlado Sofío Otero predstavi eno najbolj prepričljivih otroških igralk zadnjega leta.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik

»Ta spretno izpeljani, nepretenciozni in osvežujoče lahkotni film se ponaša s tiste vrste naturalističnim, dokumentarno obarvanim slogom, ki pogosto vzbuja primerjave z deli bratov Dardenne. Toda v tonskem smislu je 20.000 vrst čebel pravzaprav bližje sveži, živahni energiji Carle Simón, s pridihom zemeljske magije in obrednega vraževerja, ki preveva dela Alice Rohrwacher, še posebej Čudesa – film s čisto svojim simboličnim odnosom do čebel. /…/ [Spolna identiteta] je eno najbolj perečih vprašanj, ki trenutno burijo duhove – in pogumna izbira za prvenec. Toda razpravi, ki se običajno razvname v glasen prepir, se režiserka pridruži z nežnim, empatičnim filmom in jo stiša v šepet. Izkaže se, da tako slišimo veliko bolje.«
– Wendy Ide, The Guardian

»Ženske različnih generacij se namreč različno odzovejo na to, da postaja ena izmed njih: Ane (Patricia Lopez Arnaiz), njegova mama, nesojena kiparka, ki se ravno ločuje, to sprejme strpno, v skladu z liberalno etiketo, njeno mamo (Itziar Lazkano) to zgrozi in razjezi (več discipline!), stara teta (Ane Gabarain), potrpežljiva čebelarka, pa v mali transspolni osebi vidi le eno izmed 20.000 vrst čebel. Reči hoče: vsi drugačni, vsi enakopravni! Dovolj je videla, da ve, da je vstopanje v ta svet vedno in neizbežno mučen, naporen, zapleten proces – že za binarne, kaj šele nebinarne. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»20.000 vrst čebel je rahločuten celovečerni igrani prvenec, ki ga podpisuje scenaristka in režiserka Estibaliz Urresola Solaguren. V prvi vrsti gre za družinsko dramo, kjer napetost ustvarjajo predvsem odnosi med njimi in različne dihotomije – od tistih zunanjih, kot je življenje v mestu in na konservativnem podeželju, prek družbenih vlog in pričakovanj do vprašanj najgloblje, spolne in siceršnje identitete. Avtorica v razvoju filmske pripovedi spretno plasti različne ravni, od izobrazbenih do jezikovnih; znajdemo se na mejnem geografskem področju in v pogovoru se izmenjujejo baskovski, španski in francoski jezik, vsak s svojimi pomenskimi odtenki. /…/ Avtorici lahko samo čestitamo za sijajno prepleteno filmsko tkivo o gnostičnem spoznavanju samega sebe. Hkrati je to prvenec in zrelo delo.«
– Gorazd Trušnovec, RA Slovenija

 

Spletni ogled filma

Ne morete v kino? Ta film si lahko ogledate tudi na spletu.

četrtek, 06. 06. 2024

Kinodvorovo poletje s filmi na prostem

Poletje je tu in z njim čas za poletni kino. Kot že vrsto let ga bomo v Kinodvoru pričeli s Kinodvoriščem, letnim kinom v atriju Slovenskih železnic, na katerem bomo platno razprli v sredo, 12. junija, s premiero filma Črni čaj, ki je del letošnjega Otoka v Ljubljani. Veliki poet afriškega filma Abderrahmane Sissako se vrača z melanholično romanco, postavljeno v afriško četrt tretjega največjega kitajskega mesta.

ponedeljek, 25. 03. 2024

Nominiranci nagrade LUX 2024 v Kinodvoru

Od 2. do 5. aprila si boste v Kinodvoru lahko ogledali vseh pet filmov, ki so se uvrstili v ožji izbor za nagrado občinstva LUX. Vstop je prost, brezplačne vstopnice so na voljo od 26. marca pri Kinodvorovi blagajni. Za posamezen film lahko vsak obiskovalec ali obiskovalka prevzame največ dve brezplačni vstopnici.

nedelja, 15. 10. 2023

Kdo bo prejemnik evropske filmske nagrade občinstva LUX, odločate vi!

Za evropsko filmsko nagrado občinstva LUX za leto 2024 je nominiranih pet filmov: 20.000 vrst čebel, Jesensko listje, Adamant, Smoke Sauna Sisterhood, The Teachers’ Lounge.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Zadnjič

Motoristi The Bikeriders

Jeff Nichols

četrtek, 25. 07. 2024 / 18:30 / Dvorana

Film Jeffa Nicholsa (Zaklonišče, Mud, Loving), navdihnjen s fotografsko študijo chicaških motoristov Dannyja Lyona iz leta 1968, je portret testosteronske, mačistične, z bencinom zapacane in v usnje odete subkulture ameriškega Srednjega zahoda, hkrati pa univerzalna zgodba o iskanju identitete in pripadnosti.

Joan Baez: Jaz sem hrušč Joan Baez: I Am a Noise

Miri Navasky, Maeve O’Boyle, Karen O’Connor

četrtek, 25. 07. 2024 / 19:45 / Mala dvorana

Intimen dokumentarni portret, v katerem legendarna pevka in aktivistka neobičajno odkrito spregovori o svojem življenju na odru in za njim.

Caravaggieva senca L’ombra di Caravaggio

Michele Placido

četrtek, 25. 07. 2024 / 21:00 / Dvorana

Uporniški in nemiren, pobožen in razuzdan, neodvisen in transgresiven: Caravaggio, kakršnega razkrije Michele Placido, je prekleti umetnik izjemnega talenta; rock zvezda daleč pred svojim časom; upornik brez razloga, ki se mora soočiti s posledicami lahkomiselnega življenja.