iz prve roke
»Mislim, da je pravi razlog za uspeh Rdečih čeveljčkov v resnici povezan s tem, da so nam deset let govorili, naj gremo in umremo za svobodo, demokracijo in podobne reči; ko se je vojna končala, pa so nam Rdeči čeveljčki rekli, naj gremo in umremo za umetnost.«
– Michael Powell, A Life in Movies
»Z Michaelom sva posnela več dobrih filmov, med njimi tudi nekaj boljših od Rdečih čeveljčkov. Zakaj so torej Rdeči čeveljčki najin daleč najbolj znan film? Tisti, ki ga skušajo gledati s povečevalnim steklom (kot večina kritikov), vidijo le grobe, surove in nezrele dele (zlasti zadnjo sekvenco z Vicky in Julianom v njeni garderobi). Ampak gledalci razumejo bolje; samodejno vdihavajo njegov zrak ter v njem najdejo nekaj mračnega, skrivnostnega, skoraj – če se smem tako izraziti – religioznega; nekaj, za kar čutijo, da mora biti resnično, ne da bi jim bilo povedano, kaj to je.«
– Emeric Pressburger, Emeric Pressburger: The Life and Death of a Screenwriter
kritike
»Režiser Martin Scorsese je v svojem newyorškem stanovanju triptih plakatov za Rdeče čeveljčke strateško obesil tako, da so ena prvih stvari, ki jih vsak dan zagleda. Rdeči čeveljčki imajo na svoje občudovalce pogosto obsesiven učinek. Le malo filmov se je tako globoko vtisnilo v zavest neke generacije in le redki so imeli takšen vpliv – tako v svetu filma kot zunaj njega. Brian de Palma je Rdeče čeveljčke označil za film, zaradi katerega si je zaželel postati režiser. Gene Kelly je dejal, da ga je navdihnil za snemanje Amerikanca v Parizu (An American in Paris). To je tudi film, ki je v številnih deklicah vzbudil željo, da bi postale balerine, ter populariziral balet po vsem svetu.«
– Kevin Macdonald, Emeric Pressburger: The Life and Death of a Screenwriter
»Film sem si prvič ogledal z očetom, ko sem bil star osem let. Nikoli več ga nisem pozabil! Mislim, da so prav Rdeči čeveljčki v meni prebudili ljubezen do filma, obsedenost z njim – obsedenost z gledanjem, ustvarjanjem in izmišljanjem filmov. /…/ Rdeči čeveljčki so eden največjih čudežev v zgodovini kinematografije. /…/ Vse je strnjeno v tistem čudovitem pogovoru na začetku filma, ko Anton Walbrook na zabavi prvič sreča Moiro Shearer. ‘Zakaj hočete plesati?’ jo vpraša, ona pa mu odgovori: ‘Zakaj hočete živeti?’ Izraz na njegovem obrazu je fenomenalen. Skozi leta sem veliko razmišljal o tem dialogu. Dva stavka, ki povesta vse o žgoči potrebi po umetnosti – občutek, s katerim sem se poistovetil že, ko sem film prvič gledal s svojim očetom. Takrat sem bil še zelo mlad. Film me je povezal z nečim globoko v meni; žarom, gonilno silo, ki sem jo videl v likih tam zgoraj na platnu, pa tudi v barvah, ritmu, smislu za lepoto – v filmskem ustvarjanju.«
– Martin Scorsese
»/…/ prva beseda, ki mi pride na misel, če hočem opisati Moiro Shearer v Rdečih čeveljčkih, je ‘sijoča’, zlasti v zvezi z osvetlitvijo in koti, uporabljenimi v bližnjih posnetkih. Bila je popolna kombinacija igralke in plesalke. Že njena telesna zgradba je povedala ogromno o liku, že samo njen pogled ali bližnji plan. /…/ Vedno znova se vračam k Rdečim čeveljčkom. Predvajajo jih na Turner Classic Movies. Če se ob treh zjutraj ali ob zori vrnem z nočnega snemanja in so ravno na sporedu, ne zaspim zlahka. To je film, ki me nenehno in obsesivno privlači.«
– Martin Scorsese, Screen Epiphanies: Film-makers on the Films that Inspired Them
»Rdeči čeveljčki so po mojem mnenju najboljši film, kar jih je bilo kdaj posnetih v Združenem kraljestvu. /…/ Lahko bi ga označili za zakulisni muzikal, a je v resnici mnogo, mnogo več. To je tragična ljubezenska zgodba, pa tudi primer, kako je mogoče barvo, natančneje technicolor, uporabiti na umetniški način – direktor fotografije postane umetnik, partner scenografa pri ustvarjanju dela osupljive lepote. Rdeči čeveljčki uresničijo sanje Michaela Powella o ‘sestavljenem filmu’, sintezi številnih različnih umetnosti v enem samem delu: filmu, v katerem so scenarij, fotografija, scenografija, glasba, koreografija in igra enakovredni partnerji v enem samem ustvarjalnem projektu.«
– Peter Wollen, Film: The Critics’ Choice
»Plesna sekvenca v Rdečih čeveljčkih razširi prostor gledališča, dokler ne doseže razsežnosti človeškega uma. Ideje trkajo druga v drugo ter oblikujejo novo vrsto toka misli. Film kot cirkuški spektakel vseh umetniških oblik. Balet, postavljen tja, kamor sodi: v cirkus uma. In menim, da bi lahko filmsko umetnost nekega dne razumeli bolje, če bi pozabili na fotografijo in začeli z animiranimi slikami. Če bi namesto stopnic v Odesi začeli s stopnicami iz Rdečih čeveljčkov. Pa vendar prvo ne izključuje drugega – in prav v tem je lepota filmske umetnosti.«
– Raymond Durgnat, Sodankylä Forever: Masters of Cinema Under the Midnight Sun
»Powellova in Pressburgerjeva drzno metatekstualna priredba Hansa Christiana Andersena nas vedno znova šokira s svojim inovativnim, nenehno spreminjajočim se načinom pripovedi, nasičenimi, žarečimi barvami ter vsakič znova pretresljivo, antidisneyjevsko okrutnostjo svojega pravljičnega konca. To je morda najbolj boleče odrasla ljubezenska zgodba, ki pa lahko očara tudi majhnega otroka – tako kot je nekoč očarala mene.«
– Guy Lodge, Največji filmi vseh časov, Sight and Sound
Iz kronologije kinematografa na Kolodvorski: film je bil na ogled od 22.07.1950 do 27.07.1950.