zgodba
Film, umeščen v dekadentni in glamurozni predvojni Pariz, pripoveduje o sestrah Barlow, dveh ameriških kabarejskih spiritualistkah, katerih nenavadni dar pritegne pozornost vplivnega francoskega filmskega producenta. Lirični, sanjavi in vizualno razkošni Planetarij nas popelje v svet, kjer se brišejo meje med resničnostjo in iluzijo.
kritike
»’Odprli ste vrata, ki jih ne morem več zapreti.’ Rebecca Zlotowski v Planetariju pričara nenavaden svet ugank, skrivnosti, prevar in nesporazumov. /…/ Nekje med sanjami in nočno moro, med sijajem pariške visoke družbe in mračnimi obrisi bližajoče se druge svetovne vojne, med neustavljivo željo po stiku s posmrtnim življenjem in zapeljivimi studijskimi lučmi, ki osvetljujejo filmske zvezde obdobja, nas film potopi v majhno človeško in romaneskno zgodbo /…/, ki pa pod površjem skriva globoko sugestivne razsežnosti /…/. Še en dokaz izvirnosti Rebecce Zlotowski, katere nove filmske pustolovščine nestrpno pričakujemo.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Ambiciozni Planetarij, ki se ne meni za trenutno modo in estetske predpise, je čudovita stvaritev; anahronistično presenečenje, katerega največji adut so karizmatični igralski nastopi.«
– Vincent Thabourey, Positif
»V Planetariju bomo znova našli tisto, kar nam je bilo najbolj všeč v prvih dveh filmih Rebecce Zlotowski: prirojeni občutek za romaneskno in za pripoved, edinstvene fantastične podobe, pozornost do stranskih likov in diskreten prikaz spolnosti /…/. Planetarij nam pokaže, kako se bo spet porušil, ker ljudje naenkrat ne znajo več gledati podob.«
– Jean-Baptiste Morain, Les Inrockuptibles
»Številni filmi se osredotočajo na ustvarjanje filmske čarovnije, a Planetarij Rebecce Zlotowski je morda prvo tovrstno delo, ki se ukvarja z dejansko čarovnijo v filmu. Ta prečudovita, sanjava nadnaravna drama ima vijugast scenarij, ki ga ne bi ravno označil za nadrealističnega, pa vendar ga veliko bolj zanima šviganje vzdolž narativnih tokov kot povezovanje vseh točk. Tokrat se to izkaže za prednost, saj hitrejši tempo pomeni še eno razkošno sekvenco v art-deco stanovanju, čudaškem laboratoriju ali elegantno oblikovanem studiu /…/. Vihravost najbolje deluje v dolgem prizoru zabave: umetniki in teoretiki se zapletejo v bitko s snežnimi kepami in neki intelektualec kritizira drugega, kričeč: ‘Ni užitka brez metode!’ To je absurden trenutek, prav kakor je absurden ves film, a zahvaljujoč bleščečim prizoriščem in upodobljeni lepoti premore Planetarij dovolj magije, da svojo nalogo uspešno izpelje.«
– Jordan Hoffman, The Guardian
