Na kratko
Sebični velikan, svobodna priredba zgodbe Oscarja Wilda, na prizorišče dogajanja postavi dva današnja najstnika iz angleške četrti, kjer vladata revščina in beda. Arborja muči nedoločena bolezen: nemirnega in nedovzetnega za vsakršno avtoriteto so izključili iz šole. Tudi njegovega prijatelja Swiftyja so za nekaj dni izključili iz šole, ker se je pretepal. Fanta, prepuščena sama sebi, odkrijeta, da lahko zaslužita s prodajo železja trgovcu z odpadnim materialom Kittenu. Arborja vodi predvsem želja po dobičku, medtem ko se Swift želi približati Kittenovim živalim, zlasti vlečnemu konju, ki je odličen kasač.
Večno prijateljstvo?
Med vrstnikoma se spletejo trdne vezi. Izhajata iz istega družbeno-kulturnega okolja, skupne pa so jima tudi težavne družinske razmere. Swifty ima kopico mlajših bratov in sester, ki s starši živijo v veliki revščini: mama nima s čim plačevati račune za elektriko, oče je prisiljen prodati sedežno garnituro, hrana je pičla, premalo raznovrstna … in hladna, ker ni elektrike. Arbor pa živi z mamo samohranilko, ki ima težave z vzgojo svojih dveh sinov: starejši se drogira, nemogoče ga je nadzorovati, občasno ga nadlegujejo nasilni izterjevalci in po vsej verjetnosti krade Arborjeva zdravila. Njegov mlajši brat je namreč bolan (hiperaktiven?) in se pomiri samo pod vplivom zdravil.
Arbor in Swifty do svojih družin izkazujeta veliko mero pripadnosti: čeprav je vsakdanja komunikacija pogosto groba in nasilna, se skupaj soočajo s težavami: fanta svojima družinama rade volje izročita denar, prislužen s prodajo železja, da bi lahko plačali račune ali dolgove.
Kljub vsemu se najstnika tudi v marsičem razlikujeta: Arbor je mali živčni svetlolasi suhec, Swifty pa je večji, nekoliko neroden in umirjen. Prvi je vodja, drugi mu sledi. V njunem odnosu pa so najbolj pretresljivi znaki prijateljstva: Videti je, da je Swifty edina oseba, ki lahko pomiri in potolaži Arborja med krizo, o čemer priča tudi prvi prizor iz filma, ki se konča z bližnjim posnetkom njunih prepletenih dlani. Fizična bližina fantov je povsem očitna, naj gre za zbadanje, igro, včasih celo izkazovanje nežnosti.
Razhod
Pristno prijateljstvo pa začne postopoma razpadati, tako kot se spreminjajo tudi odnosi med fantoma in Kittenom ter se potrjujeta njuni lastni osebnosti. Kitten opazi, da Swifty pozna konje in ve, kako ravnati z njimi, zato mu prepusti vse večjo odgovornost, zlasti za nego in celo vodenje dragocenega kasača. Swifty zato Kittenu izkaže veliko hvaležnost (vsako od „napredovanj“ zaznamuje navdušen „sprejem“) in si seveda želi ohraniti zaupanje, ki mu ga je naklonil.
Arbor pa je v celoti prikrajšan za spontano in naravno Swiftyjevo rahločutnost. Medtem ko Swifty lahko pomiri žival in jo ima pod popolnim nadzorom, Arborjeva grobost in impulzivnost učinkujeta ravno nasprotno. Tako Kitten vzame Swiftyja pod svoje okrilje in postane v nekem smislu njegov novi zaščitnik, obenem pa zelo nasilno zavrne Arborja.
Ker je Arbor odrinjen, se odloči, da bo prevaral Swiftyja in Kittena. Brez razloga ubije žrebička. (Sprva naj bi žrtvovanje žrebička služilo preverjanju, ali je podrti električni drog pod napetostjo, toda tudi če ne bi bil pod napetostjo, Arbor ne bi nikdar mogel dobiti žice brez Swiftyjeve pomoči.) Tako je na usmrtitev žrebička mogoče gledati zgolj kot na dejanje, ki bi prizadelo Swiftyja, prijatelja konjev, s čimer bi ga Arbor kaznoval, ker ga je v nekem smislu zapustil, v najslabšem primeru pa kot na preprost poskus preganjanja dolgčasa. Poleg tega je Arbor redno izmikal večje količine bakra iz Kittenovih zalog in se odločil, da jih bo prodal drugemu trgovcu z odpadnim materialom (s Kittenovim konjem in vozom!), kar ima Swifty, ki ga preseneti, za novo prevaro, saj je Kitten v nekem smislu postal njegov zaščitnik. Toda Arborju prodaja spodleti in Kitten izve vse: vpričo prestrašenega Swiftyja Arborju grozi, da mu bo zlomil roko.
Zaplet in zaključek
Besni Kitten pošlje Arborja, ki mora odplačati svoj dolg (drugi trgovec si je brez plačila prilastil baker, ki ga je ukradel Arbor), ukrast isto količino bakra v bližino elektrarne. Odpreti mora loputo, ki jo zapira betonski blok, priti noter in pobrati žice, ki so tam, vse to pod visokonapetostnimi daljnovodi in njihovim neprekinjenim brnenjem. Arbor sam z vlečno živaljo ne uspe premakniti bloka in Swifty, ki je sicer še vedno globoko užaljen, pride pomagat svojemu tovarišu. Zleze skozi luknjo, kjer ga ubije električni tok. Arbor nato odnese Swiftyjevo truplo h Kittenu, ki v nasprotju s pričakovanji prevzame vso odgovornost za nesrečo.
Tedaj se za Arborja, ki si želi stopiti v stik s Swiftyjevo mamo, začne obdobje kesanja. Večkrat potrka na njena vrata, a vsakič je zavrnjen. Skrije se pod svojo posteljo, kot smo ga videli med krizo na samem začetku filma, v zatočišče, iz katerega ga je bil sposoben izvleči samo Swifty. Končno Swiftyjeva mama pride k njemu in Arbor dobi težko pričakovano odpuščanje: mama njegovega prijatelja ga stisne v objem.
Film se konča z umirjenim prizorom: Arbor ščetka konja, kamera se ustavi na pogledu živali, pogledu, ki je prepuščen razlagi posameznega gledalca. Na Arborjevo skrb za žival pa ni mogoče gledati drugače kot na poklon prijatelju, ki ga ni več.
Grenkoben sklep
Film je mogoče razložiti kot zgodbo o prekinjenem prijateljstvu in o izgubi v kontekstu industrijskega propada. Iz te pripovedi namreč izhaja grenkoben sklep: očitnim znamenjem gospodarskega propadanja (revščina staršev obeh fantov, ki niso sposobni plačevati računov in so prisiljeni prodajati osnovno opremo, cvetoča trgovina z železjem in ostalim odpadnim materialom, ki najrevnejše sili v krajo teh surovin …) se pridružijo znamenja, ki jih je težje razložiti. Režiser na primer snema industrijske objekte (hladilne stolpe, industrijske zgradbe) v megli ali določeni svetlobi, tako da jih ne poveličuje, temveč so videti na koncu življenja, kakor da bi bili brez pomena. Sobivanje živali (konjev, ovac) v zelo lepih kadrih morda poudarja ta občutek, kakor da bi si narava vzela nazaj svoje pravice.
Gospodarski propad je mogoče občutiti tudi v obrisih socialnih težav: Arborjeva izključitev iz šole, kjer izjavijo, da niso sposobni skrbeti za tega otroka, ki je drugačen; trgovina z drogo in njena uporaba, ki uničuje življenje Arborjevega brata; nemoč njune mame samohranilke, ki mora sama vzgajati dva težavna fanta. Morda se zato iz tega propadanja izvija tudi občutek izgube okvira, zakona: otroci, ki na šolskem igrišču nadlegujejo druge otroke; Arborjevemu bratu resno grozijo izterjevalci, še zlasti pa je krut svet trgovcev z odpadnim materialom: Kitten vzame plačilo namesto Arborja in Swiftyja pod lažno pretvezo, da sta mladoletna; skrivaj organizira nevarno konjsko dirko; grozi, da bo Arborju zlomil roko, da bi ga kaznoval za tatvino; drugi trgovec si prilasti Arborjev baker in mu ne da ničesar v zameno … V tem kontekstu so tradicionalni avtoritarni liki precej medli: učitelj si ni sposoben pridobiti spoštovanja in celo policisti ubogajo Arborja in si sezujejo čevlje, preden vstopijo v hišo. Prikazana je torej družba na robu (ne pozabimo na okolje, kjer se odvija zgodba: vdrti pločniki, propadajoče trgovine, hiše v slabem stanju …), kjer se zdi, da je zakon močnejšega iz dneva v dan vplivnejši in kjer so očitno določene moralne vrednote toliko pomembnejše: prijateljstvo med Arborjem in Swiftyjem kljub prevari prvega; njuna vdanost družinama; Kittenovo priznanje krivde; odpuščanje, ki ga Arbor dobi od Swiftyjeve mame.
Tako imamo lahko Sebičnega velikana za pripoved ali zgodbo, vpisano v realistični okvir (v vseh evropskih državah je vse več kraj žic; trg z železjem cveti; tečaji kovin se dvigajo; v več predelih Evrope beležijo rast brezposelnosti in siromašenje družin), kjer je obramba humanističnih vrednot nujna.
Nekaj smernic za razpravo
-
Filmska zgodba se odvija v predelu Bradforda v britanskem Yorkshiru. Ali menite, da bi se lahko dogajala tudi kje drugje v Evropi? Zakaj? Oziroma zakaj ne?
-
Elektrika je tema, ki se v filmu pojavlja na različne načine: Visokonapetostni daljnovodi, smrt žrebička in Swiftyjeva smrt, neplačani računi Swiftyjeve družine, žice, ki so za pobiralce železja lahko vir prihodka… Kakšno misel lahko razvijemo okrog vseh teh „električnih povezav“ in metafor, ki jih omogočajo (napetost, odpornost, Arbor je napet „kot jedrski reaktor“ itd.)?
-
Estetsko gledano so nekateri deli Sebičnega velikana izjemni: Zlasti odsotnost glasbe, pa tudi prisotnost negibnih kadrov pokrajine ali živali (ovac, konjev) skupaj z industrijskimi objekti. Kako razlagate te rešitve?
Anne Vervier
Les Grignoux