zgodba
Enajstletno Adelo in njeno starejšo sestro Zaro, ki živita v romskem naselju blizu Skopja v Severni Makedoniji, povezuje močna sestrska vez, vpeta med dva na videz nezdružljiva svetova. V šoli sta običajni najstnici, ki se družita z vrstniki, preživljata čas na družbenih omrežjih ali na skejtu, po pouku pa pomagata materi pri čiščenju stanovanj, da družina lažje preživi. Ko postane jasno, da jih je oče zapustil, se znajdejo v še hujši finančni stiski. Mati se zato obrne na bolj tradicionalno usmerjeno svakinjo, ki predlaga, da bi Zaro odpeljali na bolgarski nevestni sejem in jo poročili v zameno za plačilo. Adela se s tem noče sprijazniti. Odločena, da bo našla drugačno pot, se prijavi na skejtersko tekmovanje z denarno nagrado, saj prepozna priložnost, da sestri omogoči prihodnost, o kateri sanjata obe.
Režiserka Dina Duma je ustvarila izjemno avtentično in prepričljivo pripoved, ki prikazuje vsakdanje življenje mladih deklet, razpetih med tradicijo in željo po svobodi.
o avtorici
Dina Duma je nagrajena makedonska filmska režiserka in scenaristka. Leta 2014 je diplomirala iz filmske režije na Fakulteti dramskih umetnosti v Skopju, leta 2016 pa je bila izbrana v program Berlinale Talents. Njen celovečerni prvenec Sestrstvo (2021) je premierno prikazala na Mednarodnem filmskem festivalu v Karlovih Varih, kjer je prejel posebno nagrado žirije v programu East of the West. Film je bil uradni makedonski kandidat za oskarja leta 2022 v kategoriji najboljšega mednarodnega celovečernega filma in je postal prvi makedonski film, dostopen na platformi Netflix. Svoj drugi celovečerni film Skejtanje ni za punce je razvijala v prestižnem programu Résidence festivala v Cannesu. Maja 2025 je postala članica Evropske filmske akademije.
filmografija
2021 Sestrstvo (igrani film)
2026 Skejtanje ni za punce (igrani film)
iz prve roke
»Vse se je začelo s podobo, ki sem ji bil nekega dne priča ob reki v Skopju, mojem domačem mestu. Videla sem mlado dekle na skejtu, oblečeno v tradicionalne šalvare. Stara je bila dvanajst let, še otrok. Toda v njenih očeh in njeni prezenci sem videla nekaj drugega – videla sem zrelo žensko. V njej je bilo nekaj posebnega, neka modrost, ki je žarela iz njenih oči. Ta podoba je ostala z menoj in se vedno znova vračala. Postala sem obsedena z njo in počasi se je preoblikovala v impulz za nastanek tega filma. Hkrati pa sem se zavedala, da se dotika zelo občutljive teme, zato je bilo vprašanje, kako se je lotiti odgovorno, ves čas v ospredju.
Zelo zgodaj sem spoznala, da je nujno ta svet prikazati od znotraj in ne z distance. Nisem želela stilizacije ali ponavljanja že znanih filmskih vzorcev, temveč ustvariti intimno in prizemljeno perspektivo, v kateri lahko liki obstajajo kot kompleksni, včasih tudi nepopolni posamezniki. Še posebej me je privlačila ženska perspektiva znotraj tega okolja, saj se mi zdi, da jo v filmu redko vidimo.
Ključen je bil tudi sam proces nastajanja filma. Dolgo časa smo preživeli v Šutki, največjem romskem naselju v Evropi, tesno sodelovali s skupnostjo, gradili zaupanje in dopuščali, da film raste iz resničnih srečanj, namesto da bi vanj vsiljevali vnaprej zamišljene ideje. Mnogi igralci so neprofesionalci, njihova prisotnost pa je v film prinesla posebno čustveno resničnost, ki je ni mogoče umetno ustvariti.«
– Dina Duma