Stefan se vrne domov na praznovanje babičinega osemdesetega rojstnega dne. Tokratna vrnitev mineva v duhu prizadevanja, da bi dokončal film o svoji nedavno preminuli materi. Med vožnjo domov z avtom zbije psa in se zaradi občutka krivde odloči, da ga vzame s seboj. Na podeželju in v zavetju družine režiser vendarle najde notranji mir. Vseeno pa začne načrtovani film dobivati drugačen značaj. Stefan namesto poklona svoji materi v zgodbo vključi celotno družino ter z mešanjem fikcije in resničnih dejstev posname intimen in globoko oseben razmislek o žalovanju in prebolevanju.
»Zamisel za film se je porodila ob maminem boju z rakom, njeni selitvi v družinsko hišo ob jezeru, da bi bila obdana z naravo in se zdravila z alternativnimi metodami. Pred petnajstimi leti je v tej bitki zmagala in bila prepričana, da bo bolezen po njeni vrnitvi spet lahko brez pomoči porazila. Toda tedaj je rak že nepovrnljivo napredoval. Ko sem jo fotografiral, je kamera sprva postala nekakšno orodje, s katerim sem ji lahko ostal blizu. Ker ji nisem mogel pomagati, sem ga uporabil za blaženje bolečine, za objektivizacijo položaja, da me vse skupaj ne bi popolnoma strlo.« (Stefan Đorđević)
Stefan Đorđević
Rojen leta 1987 v Boru (Srbija). V svet filma je vstopil s celovečercem Tilva Roš (2010), v katerem je odigral eno od dveh glavnih vlog. Študiral je na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, kjer je diplomiral in magistriral. Njegov kratki film Poslednja slika o ocu so premierno prikazali v Locarnu, prejel je tudi vrsto mednarodnih nagrad. Veter, govori mi je njegov celovečerni prvenec.