iz prve roke
»[Deanov lik] je utelešal tip moškosti, ki ne potrebuje nasilja, da bi uveljavil svojo moč. Moškosti, izraženi v pripravljenosti, da se postavi po robu večini – kar je bilo pogumno, a tudi nepriljubljeno. To je bil poskus, da bi v času, ko se je zdelo, da se vse vrti okoli usnja in škornjev, moškost opredelili na drugačen način. Mladi so to razumeli. V Jimu Starku in igralcu, ki ga je upodobil, so prepoznali nekakšno nežnost ter hrepenenje po izgubljenem, ljubečem svetu, v katerem bi ljudje lahko odvrgli svoje maske in začeli nežno ravnati drug z drugim.«
– Stewart Stern
kritike
»Upornik brez razloga je daleč najboljši hollywoodski film v žanru uporniških najstnikov /…/ in za mnoge ostaja tudi največji ameriški film petdesetih let. /…/ O njem je bilo napisanega več kot o katerem koli drugem Rayevem delu, deloma zato, ker je šlo za režiserjev komercialno najuspešnejši film, deloma pa zaradi kulta, ki je obkrožal pokojnega Jamesa Deana. /…/ Rayeva režija /…/ tu doseže vrhunec svoje dovršenosti, predvsem v načinu, kako simbole in metafore vključi v dogajanje, ne da bi pri tem prekinila tok pripovedi. Izjemna dinamika številnih prizorov izhaja iz telesne intenzivnosti Deanovega neobičajno taktilnega nastopa /…/, pa tudi iz načina, kako Ray vsak trenutek nasilja napove z obdobjem mučnega zatišja. Montaža je prožna – od dolgih in zapletenih posnetkov do hitrih, fragmentiranih sekvenc (te so pri filmih, posnetih v cinemaskopu, ki se običajno izogibajo hitrim rezom, še posebej redke); Rayeve kompozicije, pogosto osvetljene v slogu skoraj gledališkega ekspresionizma, pa iz širokega formata izvabijo kar največjo mero vzdušja in pomena.«
– Geoff Andrew, The Films of Nicholas Ray
»‘Vedno se osredotočaj na mlade,’ je Ray zapisal v svojih pripravljalnih zapiskih za film. ‘Odrasle je treba vselej gledati skozi oči mladine. Enako velja za kraje.’ In tako je tudi storil, zaradi česar je bil učinek še toliko bolj vznemirjujoč. Upornik brez razloga kaže enako nezanimanje za odrasle, kot bi ga lahko imel najstnik, kakršen je Jim Stark. /…/ Za razliko od filma Živijo ponoči (They Live by Night), v katerem mlada zaljubljenca delujeta skoraj kot nekakšna vzvišena literarna junaka, Upornik brez razloga daje občutek, da resnično razume te mladostnike in njihovo – kot se izrazi Ray v svojih zapiskih – ‘strašno mračno brezciljnost’. Razume pa tudi posebni čar samodestruktivnosti (za vse nas) ter globoko erotični naboj, ki jo pogosto spremlja – spoznanje, ki se skriva v vseh detajlih čudovite sekvence z avtomobilskim dvobojem. Upornik brez razloga gledalcu kljub vsej nerodnosti in občasni sentimentalnosti ponuja zapleteno doživetje tako svojega zvezdnika kot tudi svoje téme.«
– James Harvey, Movie Love in the Fifties
»V Jamesu Deanu se današnji mladi povsem prepoznajo, manj zaradi običajno navajanih razlogov – nasilja, sadizma, besa, pesimizma in krutosti – in bolj zaradi drugih, neskončno preprostejših in vsakdanjih: čustvene zadržanosti; nenehne domišljije; moralne čistosti, strožje od splošno veljavne morale; večne potrebe po dokazovanju; vznemirjenja, ponosa in obžalovanja, ker se počutijo ‘zunaj’ družbe; zavračanja družbe in želje po vključitvi vanjo; ter končno sprejemanja – ali zavračanja – sveta takšnega, kakršen je.«
– François Truffaut