iz prve roke
»Čas je, da naš kontinent pokažemo z dostojanstvom in ponosom. Naša kultura ni nič manj vredna kot katerakoli druga. Filmski ustvarjalci imamo pri tem zelo pomembno vlogo: popraviti podobo, ki so nam jo stoletja vsiljevali drugi. Svetloba pripoveduje sago ljudstva Bambara, govori pa tudi o tem, kaj človek stori z znanjem, ki si ga pridobi. Izkaže se, da glavni junak v znanju prekaša svojega očeta. Starec tega ne more prenesti. Njegova jeza se stopnjuje in ga spremeni v besno zver. Srečanje obeh moških na koncu filma simbolizira vojno, veliko morijo, človeško norost. Toda njun spopad prinese tudi svetlobo – ponovno rojstvo sveta, ki ne bo nikoli uničen: vedno bo ostal kanček upanja.«
– Souleymane Cissé
kritike
»Svetloba je čaroben film, delo osupljive lepote in dovršenosti. Film nasilja in modrosti. Česa podobnega še niste videli. /…/ Nori, presenetljivi, včasih metafizično burleskni film nas popelje v predzgodovinski ali postnuklearni svet, v neki drug prostor in čas. Svetloba je v Cannesu tako navdušila tudi zato, ker je daleč stran od kakšnega filma ‘v razvoju’.«
– Danièle Heymann, Le Monde
»Naturalistični učinek Svetlobe izhaja iz neprofesionalne igre ter občutljivosti za medčloveške odnose, njen pomen pa iz načina, kako kulturne posebnosti, spomine, vraže in plemensko izročilo postavi v službo nujnega poziva k prenovi, izraženi v obliki brezčasne pravljice. Film, ki še zdaleč ni hermetičen, skuša zajeti najrazličnejše reference in implikacije. Hkrati pa je nezgrešljivo afriški, otipljivo fizičen in neverjetno lep.«
– Tony Rayns, Film: The Critics’ Choice
»Cissé je ustvaril bogato in vznemirljivo vesolje, ob katerem bi moral George Lucas pozeleneti od zavisti; dih jemajoče podobe je posnel v fujicolorju, zgodbo pa pospremil z minimalističnimi, hipnotičnimi tolkali. To je čisto mogoče najboljši afriški film vseh časov; delo, ki na sublimen način združuje realno in nadnaravno.«
– Jonathan Rosenbaum
»/…/ mojstrovina metafizičnega realizma. Cissé legendo iz 13. stoletja na prvi pogled prikaže z vidika njenih junakov, za katere je nadnaravno kraljestvo – domena božanskih moči, ki se konkretno uresničujejo na zemlji – dokazljivo, očitno in vidno. Toda režiserjeva perspektiva je politična: skrita tema zgodbe, ki se vrti okoli šamanovega preganjanja sina, obdarjenega s podobnimi močmi, je zloraba oblasti in cena upora, pa naj bo še tako legitimen. Klimaktični prizor prinaša osupljivo preprosto, toda apokaliptično uporabo posebnih učinkov, ki namiguje, da sta čarovniji našega časa umetnost in film ter da se bodo velike bitke razvijale na področju kulture.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Cissé v Svetlobi prikazuje klasični konflikt med starim in novim. Somo, člana strah vzbujajoče tajne bambarske združbe Komo, postavi nasproti njegovemu sinu Ninankoru; ta mora Komo uničiti s pomočjo skrivnostne lesene plošče, imenovane kore, ki za Bambare uteleša številne ravni znanja.
Na zgradbo filma je vplivalo ustno izročilo etnične skupine Mande v Zahodni Afriki, kamor sodi tudi ljudstvo Bambara. Tako kot klasiki te tradicije /…/ tudi Svetloba okoreli in zatiralski sistem (kult komo) opisuje kot nesprejemljiv ter poziva k novi dobi. Junaki v teh pripovedih opravijo iniciacijsko popotovanje, na katerem pridobijo znanje in orožje, potrebno za pomembno družbeno preobrazbo. /…/ Svetloba pa govori tudi o načinu, kako kamera gleda Afričane in njihove običaje. /…/ Cisséjeva kamera, ki jo uporablja bolj v želji, da bi ujel ‘pravo podobo’ kot pa za razkrivanje psihološkega stališča, obrne na glavo temeljna pripovedna načela, kdaj ‘pokazati’ in kdaj ‘povedati’. Tisto, kar v gledalcu vzbuja čustva, je način, kako film stereotipe zahodne kinematografije spreminja v človeške in kompleksne subjekte. Z drugimi besedami: komo, ki v antropoloških filmih predstavlja le še en barbarski obred, povzdigne na raven znanosti.«
– Manthia Diawara, African Cinema: Politics & Culture