Steve Thompson (Burt Lancaster) se v Siodmakovem Križ-kražu vrne domov – na losangeleški Bunker Hill, ki je bil dom filma noir. Tu – v tem »starem mestu, izgubljenem mestu, oguljenem mestu, sleparskem mestu«, kjer na verandah posedajo »starci z obrazi, ki izgledajo kot izgubljene bitke«, kot pravi Raymond Chandler v Visokem oknu – so se namreč dogajali številni filmi noir, recimo Visoko okno, Noč ima tisoč oči, Strah, Rop brez plena, Asfaltna džungla in Aldrichev Poljub smrti. Thompson, ki se preživlja kot stražar armiranega vozila, s katerim prevažajo denar, se Bunker Hilla, ki je zmontiran kot film, patološko oklepa. Kot skrivnosti. Kot nezavednega zgodovine Los Angelesa. Kot fatalne Anne. Ko jo nenadoma spet zagleda, je hipnotiziran. Spet ga je premamila, pa četudi ga je enkrat že prevarala. Ja, dobro jo pozna – z njo je bil poročen.
Po ločitvi je odšel iz Los Angelesa – v Chicago, pa na oklahomska naftna polja. Hotel si jo je izbiti iz glave. Pa si je ne more. Po vrnitvi domov si je ni ravno želel videti, pravi, toda ko jo zagleda, gre še enkrat za njo: v chiaroscuro težave, sodelovanje pri ropu, moraste prevare, katastrofo, avtodestruktivni jazz, mazohizem. Ne more se ji upreti. »Bilo je v kartah in tega nisem mogel preprečiti.«
Ko jo zagleda na plesišču nočnega kluba Rondo, je uročen. Hoče bis, čeprav ga mama posvari, da je Anna »v nekaterih ozirih pametnejša od Einsteina«. Igra jo Yvonne DeCarlo, nekdanja miss Venice Beach (iz kanadskega Vancouvra), ki je veljala za »najlepše dekle na svetu«. Problem je le v tem, da je Anna zdaj poročena s Slimom Dundeejem (Dan Duryea), perfidnim, posesivnim gangsterjem, lastnikom vedno polnega nočnega kluba. A to niti ni tako velik problem – Anna in Steve sta hitro spet skupaj. Skrivaj. Pa ugotovi, da mu je zamolčala, da se je z Dundeejem poročila. Nič hudega – ko jo zagleda v belem, ga dobi nazaj. Bolj ko je deviška, bolj ga razvnema. In že mu igra na pianino. Sirena. Strupena, a mučena – Slim ji na hrbtu ugaša cigarete ali nekaj takega. Ne pusti je stran. »Ko bi ti videl, s kakšnimi ljudmi je obdan!« Zbeživa, predlaga Steve. »Ne, našel naju bo.«
In res ju najde. No, zasači ju pri Stevu doma, toda ko ju zasači, si Steve – toliko star, da je že dvakrat volil – na hitro izmisli razlog, zakaj sta bila skupaj: debatirala sta o možnem ropu armiranega vozila, ki ga varuje Steve. Načrta za rop si verjetno ne izmisli tam, v tistem trenutku, ampak je o tem razmišljal že kar nekaj časa, vse je tudi domislil – čakal je le nekoga, ki se mu bodo ob tem zasvetile oči. In Slimu se zasvetijo oči.
Idejo vzame resno, še bolj resno pa jo vzame Anna, ki ga prepriča, da bi po uspešnem ropu lahko zbežala, tako da bi bila potem končno za vedno skupaj, »samo ti in jaz, ti in jaz, tako kot bi moralo biti že od začetka, od začetka, od prvega dne«. Ona se je pripravljena zanj preleviti v seks, on pa se je v sprevrženi logiki filma noir zanjo pripravljen preleviti v kapital. Toda denar ljudi deli, ne pa združuje. Denar pomeni ločitev. Revolucija ne uspe. Križ-kraž je film o premoči kapitalizma. Zato je rop spodletel, še preden je kdo pomislil nanj. V resnici je spodletel, ko je Steve zagledal Anno.
Križ-kraž se začne s slovito dolgo, inovativno, nočno, monumentalno helikoptersko-avtomobilsko vožnjo kamere, mi pa dobro vemo, da se dolge uvodne vožnje kamere v filmih noir – v Wylerjevem Pismu, Marinovem Nokturnu in Wellesovem Dotiku zla – vedno končajo s katastrofo.
– Marcel Štefančič, jr.