Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:00 (odprto še 2 uri, tel: 01 239 22 17).
od 2. marca 2018

Srečen konec Happy End

Michael Haneke / Francija / Avstrija / Nemčija / 2017 / 108 min / francoščina

Avstrijski mojster Michael Haneke (Ljubezen, Beli trak) se vrača z mračno farso o slepoti in brezbrižnosti srednjega razreda.

režija Michael Haneke, scenarij Michael Haneke, fotografija Christian Berger, montaža Monika Willi, produkcija Margaret Menegoz, Stefan Arndt, Veit Heiduschka, Michael Katz, igrajo Isabelle Huppert, Jean-Louis Trintignant, Mathieu Kassovitz, Toby Jones, Fantine Harduin, Franz Rogowski, Laura Verlinden, distribucija v Sloveniji FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Cannes. Sydney. Karlovi Vari. Sarajevo. Toronto. San Sebastián. London. LIFFe. AFI Fest. Palm Springs. Nominacija Evropske filmske akademije za najboljšo igralko in igralca.

IMDb Uradna stran

Fotografije

zgodba
Ko njena mati v nepojasnjenih okoliščinah zboli, se trinajstletna Eve preseli k očetu in njegovim sorodnikom v obmorski Calais. Družina Laurent ima v lasti donosno gradbeno podjetje in živi v razkošni vili s služabniki. A pod bleščečo fasado se skrivajo mračne skrivnosti, ki grozijo, da bodo vsak trenutek izbruhnile na dan. Medtem ko Eve vznemirja očetova skrivna spletna afera, stari družinski patriarh Georges neutrudno išče svoj »srečni konec«.

Avstrijski mojster Michael Haneke (Ljubezen, Beli trak) se vrača z mračno farso o slepoti in brezbrižnosti srednjega razreda.

iz prve roke
»Film se je rodil iz nekakšnega nezadovoljstva nad našim načinom življenja, nad tem, kako ne vidimo dlje od svojega nosa. /…/. Zdi se, da nam na zahodu ni mar, če svet propade, samo da gre nam dobro. Tema filma je torej naša brezbrižnost do drugih. Začne se pri družini /…/, nadaljuje v poslovnem svetu in konča z brezbrižnostjo do tujcev. Vse to so različni vidiki istega problema. Ta brezsrčnost pa je pojav, značilen za srednji razred. In danes smo vsi pripadniki srednjega razreda, vsi smo malomeščani. Tistega, kar smo nekoč imenovali ‘izobraženo meščanstvo’, danes ni več. So le bogatejše in revnejše različice meščanstva. /…/ Film vidim kot farso. Gre za potencirano resničnost. Mislim namreč, da si tema – usoda premožne evropske družine – ne zasluži resnega pristopa. Zgodbe o naših malih strahovih in težavah so po mojem mnenju bolj kot za tragedijo primerne za farso. /…/ Tragedija kot oblika je emigrirala v tretji svet. /…/ Moj sloves se mi ne zdi upravičen. Sam se nimam za nekakšnega mračnega auteurja. Svoja dela vidim kot realistična. Družbi hočem pokazati zrcalo. /…/ Če ne bi imel upanja, ne bi snemal filmov. Oziroma bi snemal drugačne filme. Delal bi mainstream solzavke, ob katerih bi ljudje pozabili na svoje težave, pozabili na resničnost. /…/ Ampak mislim, da je še vedno vredno postavljati vprašanja.«
– Michael Haneke

portret avtorja
Michael Haneke se je rodil leta 1942 v Münchnu, avstrijski igralki Beatrix von Degenschild ter nemškemu režiserju in igralcu Fritzu Hanekeju. Otroštvo je preživel v spodnjeavstrijskem Wiener Neustadtu, kjer je tudi hodil na gimnazijo in leta 1962 opravil maturo. Že v srednješolskih letih so ga zanimali klasična glasba (igral je klavir), filozofija (zlasti eksistencializem) in film (navduševali so ga predvsem Fellini, Bergman, Antonioni, Bresson in novovalovci). Ker mu ni uspelo priti na igralsko šolo in ker se mu tudi želja, da bi postal koncertni pianist, ni uresničila, je na dunajski univerzi vpisal študij psihologije, filozofije in teatrologije, ki pa ga ni končal. V študijskih letih se je intenzivno ukvarjal s filmsko in literarno kritiko. Med letoma 1967 in 1970 je delal kot urednik in dramaturg televizijskih iger pri Südwestfunk Baden-Baden in napisal svoj prvi, vendar do danes še nerealiziran scenarij za film Wochenende. V Stadttheater Baden-Baden je na začetku sedemdesetih let z dramo Cele dneve v krošnjah dreves Marguerite Duras debitiral kot gledališki režiser, pozneje pa je na odre številnih uglednih gledališč (v Berlinu, Düsseldorfu, Frankfurtu, Hamburgu, Münchnu, Stuttgartu in na Dunaju) postavil dela Strindberga, Goetheja, Hebbla, Enquista, Brucknerja, Kleista in drugih. Svoj prvi televizijski film je posnel pri dvaintridesetih letih, kinematografski prvenec pa petnajst let pozneje. Na mednarodni festivalski sceni se je prvič pojavil leta 1984 (takrat so na Berlinalu predvajali film Kdo je bil Edgar Allan?), od premiere Sedmega kontinenta (Der siebente Kontinent) v Cannesu leta 1989 pa se redno uvršča na programe najpomembnejših filmskih festivalov po svetu in – prav tako redno – prejema nagrade. Kljub številnim uspehom še naprej zavrača zvezdništvo in bulvarsko razkrivanje osebnega življenja ter ostaja izredno discipliniran in natančen režiser (na snemanja se vedno pripravi s storyboardom); slovi tudi po odličnem vodenju igralcev – tako profesionalcev kot naturščikov in otrok. Na prelomu dvajsetega stoletja se je za nekaj let preselil v Francijo, zdaj pa spet živi v Avstriji. Ob snemanju filmov se od leta 2002 posveča tudi poučevanju (je profesor za režijo na dunajski filmski akademiji), leta 2006 pa se je preizkusil tudi v operi (v Parizu je na oder postavil Mozartovega Don Juana). Michael Haneke – do velikega preboja z Učiteljico klavirja (La pianiste, 2001) bolj ali manj zgolj v cinefilskih krogih znan in slavljen enfant terrible avstrijske kinematografije, danes pa tudi med širšim občinstvom in mednarodno uveljavljen, s številnimi najuglednejšimi priznanji odlikovan režiser in scenarist – je od leta 1974 do danes /…/ ustvaril enega najtehtnejših in najbolj družbeno angažiranih opusov sodobnega časa, ki je tako v vsebinskem kot formalnem pogledu zelo celovit in avtorsko prepoznaven. (iz: Opus Michaela Hanekeja, Anja Naglič, KINO!)

Haneke je dvakratni dobitnik canske zlate palme; leta 2009 jo je prejel za Beli trak (Das weisse Band – Eine deutsche Kindergeschichte), leta 2012 pa za Ljubezen (Amour). Slednja mu je prinesla tudi oskarja za najboljši tujejezični film. V Cannesu sta bila nagrajena tudi njegova filma Učiteljica klavirja in Skrito (Caché, 2005), prvi z veliko nagrado žirije in drugi z nagrado za najboljšo režijo. Na slovenskih platnih smo si lahko ogledali še Bennyjev video (Benny’s Video, 1992), Smešne igre (Funny Games, 1997) in Neznano kodo (Code inconnu: Récit incomplet de divers voyages, 2000), leta 2009 pa so na LIFFu pripravili retrospektivo avtorjevih manj znanih filmov.

kritike
»Srečen konec je satirična nočna mora o blaginji evropske visoke buržoazije: ostra, bleščeča in neizprosna kot halogenska luč. Režiser seveda ostaja na svoji stari poti, a po njej stopa z enakim ustvarjalnim navdihom kot vedno. /…/ satansko navdahnjena soap opera o dinastiji izgubljenih duš. /…/ črna komedija čiste sociopatije.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Michael Haneke v slogu slikarskega mojstra postreže z bistvenim. To ni karikatura, pač pa diagnoza.«
– Dominique Widemann, L’Humanité

»V Srečnem koncu /…/ mojster ohrani svoj značilni nadzor, hkrati pa znatno razširi okvir prejšnjega filma. Ljubezen je bila varčna v svoji ostri osredotočenosti na tri like. Srečen konec, njena mračno komična različica, razširi zgodbo v kalejdoskopski portret družine in družbe v globoki krizi.«
– Piers Handling, Mednarodni filmski festival v Torontu

»Michael Haneke domiselno predela in posodobi večno pomembne teme vseh svojih prejšnjih filmov v en sam jedrnat, bleščeč in na trenutke prebrisano satiričen dragulj. /…/ Hanekejev mračni, cinični, a tiho sočutni portret sodobnega življenja, kot ga živijo samozadovoljni in premožni Evropejci, je ravno tako slogovno domiseln, moralno relevanten in psihološko izostren kot vedno, le da globoko prevzemajočo dramo tokrat poživljajo osvežujoči trenutki absurdnega humorja. Pa begunci in reveži? Redko videni, ves čas prisotni … Izvrstno odigran in izjemno inteligenten film.«
– Geoff Andrew, Filmski festival v Londonu

»Za satiro o buržujskih vrednotah, ki privilegij razume kot smrtonosno bolezen, katere simptomi vključujejo zdolgočasenost, brezbrižnost, odtujenost, čustveno otopelost, malenkostnost, morda celo sociopatijo, in na katero je mogoče pošteno odgovoriti le s samomorom ali evtanazijo, je film pravzaprav zelo smešen.«
– Jessica Kiang, Sight & Sound

»Srečen konec lahko beremo – in hitro zavrnemo – kot nekakšen album največjih uspešnic, na katerem se priročno zvrstijo vse Hanekejeve stare klasike, od sociopatskih najstnikov in pošastno egocentričnih buržujskih staršev do razredne vojne, rasizma in evtanazije. Takšna označitev, čeprav ne napačna, prezre subtilni premik proti lahkotnejšemu, a še zdaleč ne benignemu, resno-komičnemu tonu. /…/ Po Ljubezni nisem bil prepričan, če hočem sploh še kdaj videti kakšen Hanekejev film, a skromni, vendar očitni premik, ki ga je režiser naredil s Srečnim koncem, se zdi kot skoraj nov začetek.«
– Adam Nayman, Sight & Sound

»/…/ petinsedemdesetletni Haneke dokazuje, da zna napetost še vedno ustvarjati bolj spretno kot večina pol mlajših režiserjev grozljivk in da je pri komentiranju razčlovečujoče digitalne tehnologije še vedno bolj pronicljiv kot marsikateri zagnani dokumentarist.«
– Nicholas Barber, BBC

»Srečen konec je megamiks Hanekejevih starih tem in njegovi sovražniki ga bodo zelo sovražili. A v režiserjevi srhljivi preciznosti in načinu, na katerega z vsakim bolečim rezom postreže z novim presenečenjem, je nekaj neustavljivo privlačnega. To je film o svetu, ki počasi drsi v brezno moralnega razkroja, a nekaj v njem nam daje misliti, da Haneke skrivoma verjame, da gre za svet, ki ga je vredno rešiti.«
– David Jenkins, Little White Lies

»Direktor canskega festivala Thierry Frémaux je na aprilski tiskovni konferenci Srečen konec opisal kot samoreferenčno delo. In ta ansambelski film res ponuja nekakšen venček režiserjevih največjih uspešnic – kolaž njegovih najljubših motivov, tem in estetskih pristopov, ki se ne izogne niti neposrednemu samocitiranju. /…/ Pa vendar je v Hanekejevi deželi nekaj novega: situacije so tako skrajne, da na trenutke delujejo skoraj absurdno, včasih pa se nam celo zazdi, da smo odkrili ščepec črnega humorja. K temu vtisu precej prispeva izjemni igralski dosežek šestinosemdesetletnega Trintignanta: življenjska naveličanost njegovega lika se pogosto zrcali v precizno podanih sardoničnih pripombah. Spet drugje postane film neobičajno razbrzdan: v enem najmočnejših prizorov poskuša Pierre v karaoke baru svoj obup pregnati z divjim plesom v ritmu Siine pop uspešnice Chandelier
– Andrey Arnold, Die Presse

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Človek delfin Dolphin Man

Lefteris Charitos

nedelja, 18. 02. 2018 / 18:00 / Mala dvorana

Dokumentarec o življenju in zapuščini Jacquesa Mayola, pionirja prostega potapljanja, ki je navdihnil kultni film Velika modrina.

Druga stran upanja Toivon tuolla puolen

Aki Kaurismäki

nedelja, 18. 02. 2018 / 19:00 / Dvorana

Finski velemojster absurdnega humorja Aki Kaurismäki (Le Havre) z zgodbo o nepričakovanem prijateljstvu med sirskim beguncem in finskim gostincem zada še en duhovit udarec neusmiljeni birokraciji, s katero sodobna Evropa sprejema prosilce za azil. Srebrni medved za najboljšo režijo na Berlinalu.

Demokracija Democracy – Im Rausch der Daten

David Bernet

nedelja, 18. 02. 2018 / 20:00 / Mala dvorana

Kako evropske državljane zaščititi pred zlorabo njihovih osebnih podatkov v komercialne namene? Demokracija nas popelje v zakulisje evropskega zakonodajnega postopka: od prvega osnutka, preko rekordnih (skoraj štiri tisoč!) predlaganih sprememb, pa vse do novega zakona o varstvu podatkov.