zgodba
Sentaro vodi majhno slaščičarno z dorayakiji – tradicionalnimi japonskimi palačinkami, polnjenimi s sladkim fižolovim namazom. Nekega dne ga obišče živahna starka Tokue in ponudi, da bi mu pomagala pri delu. Santaro se obotavlja, a ko poskusi njen doma narejeni namaz, jo le vzame v službo. Mali posel se razcveta, a tako Sentaro kot starka nosita v sebi skrivnost …
Film Naomi Kawase (Kresnica) je lirična meditacija o nevidni vezi med človekom in naravo ter oda majhnim radostim, ki jih prinaša življenje.
iz prve roke
»Cvetoča češnjeva drevesa nas spominjajo na smrt. Ne poznam nobenega drugega drevesa, ki bi se razcvetelo na tako spektakularen način, potem pa ravno tako nenadno izgubilo svoje cvetove. Je to vzrok za našo fascinacijo nad cvetočimi češnjami? Ali zato vidimo v njih odsev lastnih življenj? /…/ Senzibilnost romana Duriana Sukegawe, po katerem sem posnela film, mi je zelo blizu. Pripoveduje zgodbo o starki, ki se pogovarja z luno in s fižolom, medtem ko ga kuha. Čustva, ki jih izraža, razkrivajo povezavo z nevidnim delom našega vsakdanjega življenja. Film torej govori o pomenu, ki ga ima v našem življenju nevidno. To je nekaj zelo dragocenega, pa tudi nekaj, na kar pogosto pozabimo. /…/ Takoj ko sem prebrala knjigo, sem vedela, da moram po njej posneti film. Verjeti v obstoj nevidnega, potem pa se soočiti z njegovo tišino: prav evolucijo te tihe nevidnosti sem želela prikazati. Film govori o obžalovanju, samouničevalnosti, ki pride z brezupom, stiski, ko se počutiš nekoristnega na tem svetu … a ljudje smo kljub temu – ali pa morda ravno zaradi tega – polni upanja v prihodnost. Mislim, da se človeku lahko odprejo vrata v svet, v katerem vladata ljubezen in nežnost, če le verjame v to. /…/ Narava tu igra podobno vlogo kot v mojih prejšnjih filmih. Narava je nekaj, kar tiho bdi nad nami. Češnjeva drevesa ne govorijo, a vendar nas razumejo in nas sprejemajo takšne, kakršni smo. Vsako pomlad se razcvetijo, ne glede na karkoli. To se mi zdi zares čudovito. /…/ Kuharski recept lahko spremeni življenje. Tudi sama zelo rada jem. Kadar dobro jem, se počutim pomirjeno in srečno. Mislim, da ob dobri hrani nihče ne more biti zares jezen.«
– Naomi Kawase
zanimivosti
Recept Naomi Kawase za palačinke dorayaki:
V skledi stepi 1 jajce in 50 gramov sladkorja. Dodaj 60 gramov presejane moke in 1 žličko kvasa ter zmešaj. V naoljeno in segreto ponev zlij majhno zajemalko testa. Ko se pojavijo mehurčki, palačinko obrni.
Recept Naomi Kawase za sladki namaz iz fižola azuki:
Čez noč namoči 250 gramov fižola. Nato ga operi na cedilu, stresi v mrzlo vodo (ta naj sega 3 centimetre nad fižol) in pristavi na ogenj. Ko voda začne vreti, jo odlij, stresi fižol v lonec z mrzlo vodo in spet pristavi. Zadnji korak ponovi dvakrat. Ko voda spet zavre, znižaj temperaturo in pokrij s pokrovko. Po potrebi dolivaj mlačno vodo. Kuhaj eno uro, nato ugasni ogenj in pusti počivati 10 minut. Dolivaj mrzlo vodo, dokler ne postane bistra. Veliko skledo napolni z vodo, nanjo postavi cedilo in vanj stresi fižol. Prelivaj z mrzlo vodo, dokler voda ni videti čista. Napolni lonec z 125 grami vode in 325 grami sladkorja v prahu. Ko se sladkor stopi in začne vreti, dodaj fižol. Ko se začne sredi lonca kaditi, ugasni ogenj in pokrij lonec. Pusti počivati 2 uri. Mešanico znova pogrej in jo dobro zmešaj. Kuhaj na zmernem ognju, dokler se masa ne začne gostiti. Dodaj 35 gramov sladkega sirupa, premešaj in ugasni ogenj.
portret avtorice
Naomi Kawase (1969, Nara na Japonskem) je leta 1992 posnela Sprejemanje (Ni tsutsumarete), intimni dokumentarec o iskanju svojega očeta, ki je navdušil žirijo FIPRESCI na festivalu dokumentarnega filma v Yamagati in lansiral režiserkino kariero. Pet let pozneje je za igrani celovečerec Suzaku (Moe no suzaku) kot najmlajša avtorica v zgodovini canskega festivala prejela nagrado zlata kamera za najboljši prvenec. Leta 2000 je bil njen film Kresnica (Hotaru) nagrajen na festivalu v Locarnu. Rojstvo/Mati (Tarachime, 2006), video dnevnik o rojstvu njenega prvega otroka, je pobral številne mednarodne nagrade. Leta 2007 je v Cannesu prejela veliko nagrado žirije za Gozd žalovanja (Mogari no mori), za zlato palmo pa se je v naslednjih letih potegovala tudi s filmoma Hanezu no tsuki (2011) in Umiri vodo (Futatsume no mado, 2014). Razen predzadnjega smo si v Sloveniji lahko ogledali vsa omenjena dela, poleg teh pa še celovečerca Sharasojyu – drevo sorodnih duš (Sharasojyu, 2003) in Sedem noči (Nanayomachi, 2008) ter dokumentarce Gorjani (Somando monogatari, 1997), Zrak, veter, ogenj, voda, zemlja (Kya ka ra ba a, 2001) in Misterij ženska (Genpin, 2010).
kritike
»Nežna oda vrlinama potrpežljivosti in strpnosti ter palačinkam s fižolovim namazom je nedvomno režiserkin najdostopnejši film doslej – kar pa ne gre na račun njene značilne liričnosti. Medtem ko se protagonista spopadata vsak s svojimi občutki izgube oziroma resignacije, prevzame zadnje dejanje filma obliko simfonične pesnitve, ki nam je znana iz režiserkinih najbolj ezoteričnih del: poti človeka in narave se prepletajo v nizu šepetajočih, prefinjeno zgrajenih sekvenc o minevanju časa in menjavanju listov. /…/ Film je zasnovan z avtoričino tipično naklonjenostjo premišljenim ritmom in organskemu naturalizmu: pred seboj imamo režiserko, ki se verjetno nikoli ne bi zadovoljila s fižolovim namazom iz pločevinke.«
– Guy Lodge, Variety
»Sladek, lahek in ležeren film Naomi Kawase je lirična različica zgodb o učitelju in učencu, ki jih je ljubil Kurosawa, prepletena z razmišljanji o tem, kako živeti v harmoniji z naravo. Kar mu daje težo, je pomenljiv razvoj dogodkov, povezan s sramotnim vidikom presenetljivo bližnje japonske zgodovine. Veteranka Kirin Kiki s svojim očarljivim nastopom poskrbi, da se ti dve niti povežeta na izredno ganljiv način.«
– Geoff Andrew, Londonski filmski festival
»Že res, da film razdvaja kritike, a ljubitelji Naomi Kawase ga bodo sprejeli z odprtimi rokami, vključno z njegovim počasnim tempom, kontemplativno držo in avtoričino mislijo, da je eden od ključev do – če že ne sreče, pa vsaj – zadovoljstva v življenju globoka povezanost med človekom in naravo.«
– Dan Fainaru, Screen Daily
»Elegantna hvalnica nevidnemu bistvu življenja – lepoti in radosti, ki ju lahko odkrijemo, če se naučimo prisluhniti naravi in začutiti življenje, ki teče skozi in vse okoli nas. /…/ Čudovito posneti in tiho pretresljivi Okus življenja je nepretenciozna mojstrovina te izjemno vešče filmske ustvarjalke.«
– Giovanna Fulvi, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Po vseh depresivnih filmih o depresivnih časih je pred vami optimističen film o depresivnih časih. Preprost, eleganten, nevsiljiv – kot tisočinprvo potovanje na Japonsko. /…/ Če so za kaj dobri vsi ti kulinarični resničnostni šovi in filmi, v katerih kulinarika nastopi kot pot do odrešitve, potem so dobri zato, ker ljudi silijo v eksperimentiranje s svojimi življenji. To so male revolucije, toda revolucije, ki se začnejo v kuhinji, se ne končajo v kuhinji.« ZA
– Marcel Štefančič, jr, Mladina
»Okus življenja je nedvomno njeno najbolj komunikativno delo do zdaj. Kar pa nima nobenega vpliva ne na tisto za avtorico tako značilno čustveno intenzivnost njenih filmskih podob, ne na širino in globino njenih razmišljanj o temah, ki se jih loteva. Prav nasprotno! Okus življenja prek na videz povsem preproste zgodbe /…/ spregovori o staranju, odnosu do narave, do bolezni in bolnikov. Predvsem pa je njeno delo čudovita parabola o trku dveh na videz nezdružljivih svetov. Sveta tradicije, zavezanega kontemplaciji in posvečenosti, ter sodobnega sveta, ki se zdi lahkotnejši, a je v resnici pogosto obložen z nevidno bolečino in nerazumljeno tesnobo in v katerem vse drsi le po površini. Naomi Kawase pa nas znova preseneti, saj nam s svojo filmsko pripovedjo pravzaprav namigne, da lahko človek takrat, ko se posveti sočloveku, ko mu zares prisluhne, premaga tudi ovire, ki se zdijo najbolj nepremostljive. In prav zato je Okus življenja pravo darilo za naš do sočloveka vse prepogosto gluhi čas.«
– Denis Valič, RA ARS
»Če imate radi filme, v katerih se glasne stvari dogajajo hitro in z bobnečo dramo, ostanite doma. Režiserka Naomi Kawase je verjetno rojena naravnost za to, da podari vizualno ljubezen življenjskim podrobnostim: vretje fižola, žarek sonca, češnjevi cvetovi – vse to je ulovljeno z vso pazljivostjo in sluhom za naravo. /…/ Da, liki so relativno preprosti, če ne celo naivni, in nekatere razrešitve morda obvisijo v zraku zato, ker so v praksi težko mogoče – toda kljub vsemu temu se ta drama iz povsem samosvojega kota dotakne nepričakovano resne teme izolacije in svobode. Prelep film za meditacijo. Preprosto prelep film.«
– Peter Zupanc, TV Okno
»Režiserka s protagonistoma uperja srčiko v majhne, skrite, prepogosto spregledane ter pozabljene detajle, ki se jih zgolj z očmi ne da opaziti. Veselje prinašajo sveže, zdrave kuharske sestavine, vonj, tradicionalni recepti, za pripravo katerih je potreben čas. In ljubezen. Okus življenja je okus oziroma izkustvo vsega in z vsemi čutili. Občasno pa je potrebno odpreti tudi svoje srce, da seže pogled v tisto majhno, nevidno piko veselja. Nič ni nemogoče, in tudi bolečina ni ovira za nemoteno delovanje. Več kot optimistično sporočilo intimnega japonskega filma, ki na srečo prodira na evropska platna. Tipična japonska atmosfera, kjer ni prostora za brezglavo hitenje, v sožitju z liričnostjo zgodbe implicitno spregovori tudi o novejši japonski zgodovini in politiki, a je odkrivanje pasti preteklosti začuda pozitivno. Še eden izmed okusov življenja, očitno. Vse, prav vse je potrebno sprejeti na dolgi poti iskanja, da se barve, vonji in okusi končno pravilno porazdelijo in tvorijo gurmansko mojstrovino.«
– Anita Volčanjšek, Kevd’r