Ocena: o
Čilski film Matapanki (Diego Fuentes, 2025) me kljub izvirni ideji ni povsem prepričal. Spremljamo mladega pankerja Ricarda, ki po zaužitju skrivnostne pijače dobi supermoči. Ko jih skuša uporabiti v boju proti sistemu, se znajde sredi konflikta, ki presega meje Čila. Film združuje elemente superjunaškega žanra, pankovske kulture in politične satire, vendar ti ne tvorijo povsem povezane celote.
Najprivlačnejši vidik filma je njegova vizualna podoba. Črno-bela fotografija ustvari posebno vzdušje, ki se dobro ujema s pankovsko estetiko, zrnata slika in emanate – stripovske črte, oblike in simboli, ki ob likih ponazarjajo njihova čustva in občutke – pa spominjajo na superjunaške stripe. Vendar prav kopičenje teh izraznih sredstev pogosto povzroči kaotičnost, zaradi katere je v posameznih trenutkih težko razbrati, kaj se sploh dogaja. Zmernejša uporaba teh elementov bi zato lahko okrepila njihov vizualni učinek. Tudi glasbena spremljava, ki sicer dopolnjuje pankovsko estetiko, zaradi gostote dogajanja in drugih vizualnih učinkov ne pride dovolj do izraza.
Težave se pokažejo tudi na vsebinski ravni. Čeprav je izhodišče obetavno, se prehod od Ricardovega odkritja supermoči do političnega konflikta s fiktivnim ameriškim predsednikom zgodi precej nenadno. Zdi se, da želi film skozi superjunaško zgodbo prikazati upor proti sistemu in kritizirati ameriški imperializem, vendar se te ideje ne razvijejo dovolj premišljeno. Dogodki se menjajo tako hitro, da nekatere pripovedne linije nimajo priložnosti, da bi se zares razvile: na primer smrt protagonistove babice, njena problematična zdravstvena oskrba in slabe bivanjske razmere, ki nakazujejo širše družbene težave.
Podobno neizkoriščen ostaja potencial pankovske subkulture, ki je v začetku filma močno poudarjena, pozneje pa izgubi pomembnejšo vlogo v pripovedi. Že v prvih minutah filma smo priča prizoru koncerta in divjega mosh pita, ki nas takoj potegne v dogajanje, kot bi bili tudi sami del razgrete množice. Zato bi pričakovala, da bo pankovska subkultura bolj vplivala na odločitve junakov in njihovo upiranje sistemu. Namesto tega se zgodba bolj osredotoči na Ricardove superjunaške sposobnosti, ob čemer se mi poraja vprašanje, ali je bil takšen element sploh potreben. Ali ne bi mogel biti že pank sam s svojim nasprotovanjem družbenim normam in avtoriteti dovolj močno izhodišče za zgodbo o uporu?
Ricardo se obenem izmika podobi tipičnega superjunaka, ki vedno ve, kako ravnati, saj se mora soočiti tudi z lastnimi napakami in posledicami svojih dejanj. Zaradi tega deluje bolj človeško in ne zgolj kot junak z nadnaravnimi močmi. Njegove sposobnosti niso predstavljene le kot prednost, temveč tudi kot odgovornost, s katero se sprva ne zna najbolje spoprijeti. K občutku pristnosti prispeva tudi lik prodajalke v trafiki, ki dopolnjuje okolje, v katerem se zgodba odvija.
Nasprotno je ameriški predsednik izrazito karikiran, kot tipični žanrski zlikovec, vendar je takšna upodobitev skladna z absurdnim slogom filma in poudarja njegovo satiričnost. Pri tem je zanimivo, da film za kritiko ameriškega imperializma uporablja prav superjunaški žanr, ki predstavlja eno osrednjih težišč prevladujoče ameriške mainstreamovske filmske produkcije. Čeprav lahko ta izbira deluje ironično, se mi ob njej zastavlja vprašanje, ali takšen pristop vendarle ne zasenči osrednjega sporočila filma in s tem ne podpira prav tistega, kar želi kritizirati.
Uredila: Iva Katušin
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar