Groza konsenza
Sieglova Invazija tretjih bitij je pokazala, da ni nič pošastnejšega od konformizma.
V Invaziji tretjih bitij (Invasion of the Body Snatchers), ki jo je leta 1956 posnel Don Siegel, prebivalce Santa Mire, malega kalifornijskega mesta, nenadoma nekaj obsede. Prijatelji, starši, sorodniki in sosedje se ne zdijo več taki, kot so bili prej. »Ko so se prej pogovarjali z mano, je bil v njihovih očeh vedno blesk. Zdaj ga ni več. Ni emocij. Besede so sicer iste, toda prazne,« reče neka ženska dr. Milesu Bennellu (Kevin McCarthy), ki se je pravkar vrnil s potovanja.
In ženska ima prav: ko se vsi ljudje enkrat o vsem strinjajo, je nekaj narobe. Zato niti ni treba na potovanje v Moskvo. »Problem je v tebi,« dahne doktor ženski, ki je tudi opazila spremembo, ne da bi odšla na potovanje. In to čudno mutacijo pri ljudeh – to čudno izginotje človeške topline, emocij, svobodne volje – so opazili tudi drugi. Kako je lahko nekaj v meni, če se istočasno dogaja tudi drugim ljudem, pomodruje, odgovor pa mu servira lokalni psihiater: »Gre za epidemijo množične histerije.«
Toda vir zla so tu tudi policaji, uradniki in psihiatri. Psihiater pač laže, da gre za množično histerijo. Policaji lažejo. Uradniki lažejo. Prijatelji, starši, sorodniki in sosedje kakopak tudi. Telefonskega kontakta z efbiajem, guvernerjem in Los Angelesom ne morejo vzpostaviti – sovražnik vse kontrolira. Sovražnik je povsod.
Njihovih teles se je namreč v spanju že zdavnaj polastilo nekaj, kar jih je spremenilo v replike samih sebe. V svoje lastne kopije, klone. Kmalu najdejo celo njihova druga telesa, njihove »originale«, zdaj že trupla. Iz tega, kar jih je obsedlo, je namreč zraslo novo telo, poganjek sluzaste, odvratne vegetacije, ki se je med spanjem infiltrirala v njihova telesa, v njihove glave, v njihova srca (mind control!), ki je »osvajala celico za celico«, jim ukradla identiteto in jih spremenila v hladne, brezvoljne, robotske zombije – in to novo telo, brezčutno in avtomatično telo brez svobodne volje, je na las podobno njihovim izvirnim telesom.
Komunizem so pač tedaj prikazovali kot bolezen, ki se širi – kot virus, ki okuži ljudi. Ostanite budni! »Vi ste naslednji,« na koncu krikne doc.
Replikanti v Invaziji tretjih bitij, posneti po romanu Jacka Finneyja, so le ljudje, ki so našli sami sebe, svoj jaz – svoj vegetacijski jaz, svojo vegetacijo, svoj »pod«. Njihove brezčutne, konformistične replike so njihova prava identiteta. Invazija tretjih bitij je po eni strani kritika Američanov, ki so bili v petdesetih obsojeni na konsenzualno vegetiranje (komunisti v teh filmih so le pretveza za obračune med politično sredino in političnim ekstremizmom, med liberalci in konservativci), po drugi strani pa povzetek paranoje pred obema tedanjima velikima sovražnikoma, pravi Peter Biskind v knjigi Seeing Is Believing (1983). Sovražnik št. 1: komunistična infiltracija, zunanji sovražnik, ki ljudem pere možgane. Sovražnik št. 2: notranji, državni totalitarizem, država, ki ljudem menedžira glave in žre možgane oz. jih skuša mobilizirati in poenotiti v boju za konsenz, socialni pakt, politično sredino in življenje brez ekstremov.
Invazija tretjih bitij je namigovala, da je to drugo zlo hujše. Ljudi, ki jih skupaj drži le načelo konsenza, uniči prav konsenz, ne pa kak ekstrem, kot je recimo komunizem. Replikanti niso nič drugega kot tajni agenti tega konsenza, socialnega pakta, mehanične normalnosti, politične sredine in brezdušnega življenja brez ekstremov. Ljudje mutirajo sami vase, s čimer postanejo le še bolj to, kar so bili že prej – še bolj brezčutni, brezdušni in nečloveški, še bolj robotski. Vir zla je, pravi Biskind, konsenz, strpnost, politična sredina, ki izgubi stik z realnostjo, ki ljudi debilizira, ki jim pere možgane in jih prepričuje, da je problem v njih, v percepciji.
Da morajo najti sami sebe, svoj jaz, in da je rešitev v terapiji, ki bo možgane normalizirala in kontrolirala »od znotraj«. In komunizem je tedaj prišel prav: lepo je namreč skril, da je ameriško normalnost obsedla prav sama normalnost. Konsenz je skupnost odtujil in razbil – in ko se je povezava med posameznikom in skupnostjo zlomila, se je normalnost prelevila v nekaj hladnega, srhljivega, mučnega, morastega, nevarnega, subverzivnega.
Invazija tretjih bitij, film o izgubljanju v množici in o kreaciji nove – paranoidne, panične, histerične, konsenzualistične, manihejske, sterilne – Amerike, izgleda kot dekonstrukcija molitve, s katero je pastor Billy Graham leta 1952 odprl zasedanje ameriškega senata – posvaril je namreč »pred barbari, ki na naša vrata razbijajo od zunaj, in pred moralnimi termiti, ki razbijajo od znotraj«. Sovražnik ni le zunaj (v Moskvi, v vesolju ipd.), ampak tudi znotraj: sovražnik je konsenz, politični center, kolektivizem, etatizem, konformizem – sorodniki, prijatelji, sosedje. Invazija tretjih bitij je svarila: ameriški kolektivizem reproducira sovjetskega! Amerika klonira sovjetsko masifikacijo istosti.
Nič presenetljivega: Amerika je hotela izgledati kot dežela, ki je rešila vse svoje probleme – in SZ je hotela izgledati natanko tako.
– Marcel Štefančič, jr.