»Mizoguchi se je oprl na protagonistko romana, a upodobil povsem drugačno osebo – idealno, sveto žensko; takšno, ki je nase prevzela vse grehe moških; njihovo podlost, šibkost in grdoto; žensko, ki je s svojo bedo v moških vzbujala sram; svetnico. Če po ogledu filma preberemo izvirni roman, imamo zato občutek, kot bi šlo za parodijo, napisano 266 let pred nastankom Mizoguchijevega filma. /…/ Življenje kurtizane Oharu je eden največjih filmov, ki so jih posneli Kenji Mizoguchi, Yoshikata Yoda in Kinuyo Tanaka. /…/ To je tudi eden najboljših filmov v zgodovini japonske kinematografije.«
– Tadao Sato, Kenji Mizoguchi and the Art of Japanese Cinema
»Eno desetih najboljših del v zgodovini filma.«
– Derek Malcolm
»Mizoguchi se upre svoji melodramski žilici in zgodbo o padcu Oharu pripoveduje v veličastnih in estetsko dovršenih podobah. Poleg tega prvič v svoji karieri tragedijo prežame z budistično perspektivo, saj protagonistkino spolno življenje in družbene krivice, ki jih mora pretrpeti, obravnava kot vidike minljivega materialnega sveta.«
– Tony Rayns
»Scenarij Yoshikate Yode, nastop Kinuyo Tanaka v vlogi Oharu, scenografija Hiroshija Mizutanija in glasba Ichira Saita, ki uporablja japonske inštrumente, pripomorejo k temu, da lahko Življenje kurtizane Oharu označimo za enega Mizoguchijevih najlepših in najbolj elegantnih filmov.«
– Donald Richie
»Noben moški režiser ni razumel in spoštoval žensk tako kot Mizoguchi, ki je v filmu Življenje kurtizane Oharu ženskost opisal kot večno stanje duhovnega nemira. Ob koncu filma jočemo za Oharu, saj upamo, da bo v smrti našla tisto, kar je iskala v življenju.«
– Ed Gonzalez, Slant
»Mizoguchija je v poznejših letih (umrl je za levkemijo leta 1956, star 58 let) pritegnil budizem. Vendar budistično spoznanje, da je trpljenje neizogibno, ne pomeni sprijaznjenja s krivico. Oharu v vseh okoliščinah, v katerih se znajde, predstavlja alternativo prevladujočemu redu. S svetom, ki ga bo kmalu zapustila, se zagotovo ni spravila.«
– Gilberto Perez, Criterion
»Od prvega posnetka Oharu pa do njenega zadnjega se zavedamo sublimnosti režiserjevega pristopa. Da bi resnično doumeli pomen Mizoguchijevega filma, moramo umetnost režije razumeti kot način gledanja na svet in ne kot sredstvo za njegovo spreminjanje. /…/ Ko Mizoguchi prvič sledi Oharu, ki si skozi razuzdani svet utira pot proti verskemu templju, smo priča osupljivi priliki o ženski.«
– Andrew Sarris, The Village Voice
