zgodba
Mladi režiser Marko ne najde posluha za svoje navdušenje nad fantastiko in grozljivkami. Po kratkem obdobju snemanja porno filmov za sumljivega producenta se odloči, da bo ustanovil porno teater. Z zbrano skupino marginalcev (gejev, lezbijk, transvestitov, porno igralcev, džankijev …) se v hipijevskem avtobusu odpravi na turnejo po srbskih vaseh. Ker pa je zaslužek manjši od pričakovanega, sprejmejo ponudbo nemškega vojnega dopisnika in snuff producenta za igranje v filmih, v katerih naj bi pobijali prostovoljne obsojence na smrt za zabavo izprijene elite.
iz prve roke
»Mislim, da je v Porno tolpi zanimiva predvsem kombinacija črnovalovske estetike (Pavlovića, Žilnika) in elementov sodobnega japonskega filma, ameriških grozljivk, filmov Johna Watersa in Paula Morrisseya … Hotel sem videti, kako funkcionira kič v blatu. In mislim, da je to zanimiva kombinacija. Predvsem pa me privlači ta metafilmski pristop, kombiniranje različnih, na videz nezdružljivih filmskih stilov, kar se mi zdi bolj zanimivo od nekega družbenopolitičnega angažmaja, pa čeprav Porno tolpa vsebuje tudi ta element. Film je v resnici zgodba o konfliktu med urbano in ruralno Srbijo, med Erosom in Tanatosom, film o Balkanu, v katerem smrt prevlada nad Erosom.«
– Mladen Đorđević, režiser in scenarist
portret avtorja
Režiser in scenarist Mladen Đorđević (rojen leta 1978 v Beogradu) diplomira iz filmske in televizijske režije na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu s celovečernim dokumentarnim filmom Made in Serbia, ki smo ga v Sloveniji lahko videli na Grossmannovem festivalu leta 2006. Je avtor številnih TV dokumentarcev in kratkih filmov, ki so bili prikazani na festivalih v Srbiji in tujini.
kritike
»Življenje in smrt porno tolpe, ultimativni srbski road-movie, ki je tako unikatno ekstremen in tako originalno brezkompromisen, kot da so ga izrezali iz muzeja detabuiziranih tabujev ali pa kot da bi ga posnel kak srbski vojni veteran, ki ga je posttravmatični stres tako zjebal, da mora zdaj ves tisti neprebavljeni gnus – vse tiste srbske vojne, vse tiste srbske klavnice, vse tiste eksekucije Škorpijonov, vse tiste politične atentate, ves tisti srbski kaos, vse tisto srbsko samoponiževanje, vso tisto srbsko grandomansko avtodestruktivnost – ritualno in katarzično izbruhati, pa četudi si pri tem z žiletko prereže svoje cinefilsko grlo, tako da ven špricne tudi kontrakulturna surovost nekdanjega »črnega vala«, kanalizirana skozi Žilnikova jugoslovanska Zgodnja dela in Žilnikovo postjugoslovansko Rit iz marmorja. Problem je le v tem, da ga ni posnel srbski vojni veteran, ampak Mladen Đorđević, fant, čigar ime si dobro zapomnite: Življenje in smrt porno tolpe namreč ne izgleda le kot najboljši srbski ali najboljši balkanski film, ampak kot Državljan Kane balkanskega filma.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Prizori pri Đorđeviću so lahko sami po sebi groteskni in tudi pri karakterizaciji se naslanja na določene tipe, in vendar svojih likov ne karikira tako kot številni mainstream banalneži, pa naj gre za zoofilskega transvestita iz province, iskreno ogorčene kmete ali male urbane gangsterje. Čeprav hodi s svojo trash in camp estetiko po robu, mu nikakor ne spodrsne – vsi karakterji so (kajpak tudi po zaslugi odličnih igralcev) v prvi vrsti ljudje. /…/ Pri tem je še kako kritičen do nacionalne mitologije v celoti, enako neizprosno se loteva ruralnega tradicionalizma kot urbanega gangsterskega kapitalizma. /…/ Da niti ne omenjam vrhunske uporabe zvoka in glasbe, od Ravelovega Bolera do Zaninega disko hita iz 80. let Dodirni mi kolena, ki po tem filmu pač ne bo nikoli več isti in ki ponovno dokazuje, da ima vsak dober pop komad tudi svojo mračno stran. /…/ Kljub nekaterim tujim žanrskim referencam (Takashi Miike, novi frankofonski horror z genialno Kalvarijo, še eno »umetniško turnejo« na čelu, idr.) izhaja, kot se na začetku izrazi Marko v pitchingu potencialnemu investitorju, predvsem iz lokalnega kolorita, kar navsezadnje zanima tujce, znotraj filma kajpak predvsem snuff producenta, ki trdi, da je ‘Balkan odlično mesto, impresivni spoj surovosti in ustvarjalnosti’, in nadaljuje ‘Normalno, vedno se lahko naredi korak naprej …’. Mladen Đorđević je avtor, ki se še kako (cinefilsko) zaveda nacionalne kinematografije, in vendar je tu v vlogi tistega, ki je naredil ‘korak naprej’.«
– Gorazd Trušnovec, Ekran
»Na kratko povedano: Porno tolpa je najbolj drzen in šokanten film leta 2009. Za srbsko kulturo pomeni to, kar je Peklenska pomaranča pomenila Britaniji.«
– Mitch Davis, direktor filmskega festivala Fantasia
»Porno tolpa je vse tisto, kar obljublja naslov: resnično nor, sprevržen in skrajno subverziven portret skupine marginalcev.«
– Matthew Hayes, Montreal Mirror
»Življenje in smrt porno tolpe v resnici ni ne emancipatoren ne transgresiven film. Za razliko od ekstremističnega filma zahodne Evrope ekscesom, ki jih upodablja, ne podeli estetskega ali moralnega učinka. Ne treplja se po rami, ker ruši tabuje. Nasprotno, film prikazuje – in hkrati uteleša – estetsko in moralno brezizhodnost, ki se poraja iz družbenega ozračja cinizma in demoraliziranosti.«
– Stevan Shaviro, filmski kritik in profesor na Državni univerzi Wayne
»… šokanten, moreč, a hkrati čustven in ganljiv. Po svoji pripadnosti outsiderjem in strukturi filma ceste … Porno tolpa nadaljuje tradicijo srbskega črnega vala 60-ih let, filmov, kot so Zgodnja dela (1969) Želimirja Žilnika. Tem pa primeša sodobne vplive, zlasti filmov Takashija Miikeja.«
– Dejan Ognjanovic, Quiet Earth
»Če je Žilnik ’slabo vplival na mladino’ in je Makavejev ’žalil tovariša Stalina’, potem Đorđević – zvesto sledeč tradiciji ’verističnega ekshibicionizma’ ex-YU ’črnega vala’ – obračunava s človeško naravo in družbo zastrupljenega Balkana.«
– Marko Njegić, Slobodna Dalmacija
»Srbsko srce teme je dobilo svojega najpreciznejšega hardcore kardiologa.«
– Dragan Rubeša, Novi list
»Čisti trash horror ali najpomembnejši srbski film zadnjih nekaj desetletij?«
– Nenad Polimac, Jutarnji list