zgodba
Mar je po smrti svoje odtujene matere odločena, da bo kar najhitreje prodala tri podedovane parcele in končno zapustila Malto. Ko se v iskanju zemljišč vozi po otoku, spozna osemdesetletnega Nenuja, mojstra għane, tradicionalne malteške glasbe, pri kateri si dva pevca v improviziranem besednem dvoboju izmenjujeta duhovite zbadljivke. Medtem ko se Mar vse bolj potaplja v barvito izročilo domovine, se med preteklostjo in sedanjostjo spleta nepričakovana vez …
iz prve roke
»Ko sem začel pripravljati ta film, sem iskal občutek pripadnosti. Zdi se mi, da danes mnogi ljudje, zlasti mladi, obupno hrepenijo po skupnosti. Srečanje Mar in Nenuja [ko v avtomehanični delavnici prvič skupaj pojeta għano] se po mojem mnenju dotakne nečesa precej pomembnega, nečesa, kar čutimo povsod po svetu. Prizor izraža izgubo solidarnosti, skupnosti in tovarištva.
Ko sem prvič vstopil v bar, kjer so starejši moški peli to glasbo, so me navdušeno sprejeli, čeprav me sploh niso poznali. Pomislil sem, da bi bilo res čudovito, če bi lahko vsaj delček tega prenesel na filmsko platno in posredoval gledalcem. Malta je od nekdaj znana po gostoljubju in velikodušnosti; mislim, da je to v ljudeh. /…/
Għana ima nekoliko slab sloves in je bila potisnjena na rob družbe. Gre za precej subkulturno zvrst, ki jo pogosto izvajajo pripadniki delavskega razreda. Čeprav je njena umetniška vrednost široko prepoznana, v resnici velja za precej ‘nizko’ obliko umetnosti. To sem sprejel kot izziv. /…/ Mantra, ki sem jo ponavljal svoji ekipi, je bila: ‘Għana nas potrebuje.’
V kakšni drugi državi nacionalno glasbo morda izvajajo v koncertnih dvoranah, na Malti pa se moraš zaradi nekega razloga zelo potruditi, če jo želiš slišati – najvišjo obliko umetniškega izraza naše države najdeš za zaprtimi vrati, na krajih, kot so garaže. Lepota filmskega medija je v tem, da lahko ljudi odpelješ v svetove, do katerih sicer morda ne bi imeli dostopa. /…/
Z izbiro igralcev sem začel že zelo zgodaj, a za vlogo, ki jo igra Nenu, je bilo skoraj nemogoče najti ustreznega kandidata. Poleg vseh tehničnih vidikov (petje, rimanje, barva glasu) je moral biti tudi karizmatičen in imeti kemijo s soigralko – ter privoliti, da se bo podal na noro triletno popotovanje z neznancem, kakršen sem bil jaz. To je kar velika zahteva za nekoga v poznejših letih.
Srečal sem se z vsemi običajnimi osumljenci, vendar nihče ni imel vseh potrebnih lastnosti. Nazadnje smo se povezali s kitaristi, ki so potem tudi nastopili v filmu, in ti so rekli: ‘Takšen človek obstaja, vendar ne poje več – ne vemo niti, ali je sploh še živ.’ Na srečo smo izvedeli, da je še vedno tu in da se je pripravljen sestati z nami.
Ko sem iskal parkirno mesto, sem šel večkrat mimo starejšega moškega, ki je sedel na klopi v parku. Imel je neverjetne bele lase in nosil je usnjeno jakno. Pomislil sem: ‘Ne vem, kakšen je ta Nenu Borg, ampak če bo imel le kanček karizme, ki jo ima tale tip, bom zelo zadovoljen.’ Ko sem nazadnje prišel na zmenek, sem pred sabo presenečen zagledal prav tistega moškega, ki je sedel na klopi zunaj. Bil sem še bolj vesel, ko sta se karizmi, ki sem jo opazil od daleč, od blizu pridružila še humor in toplina. /…/
Malta je polna protislovij in prav zato tako očarljiva. Ostanki stare kulture so še vedno prisotni, in ko odkriješ stične točke [med tradicijo in sodobnostjo], se ti odpre čudovita drama, ki jo je vredno raziskati. Malta je mlada država – neodvisna je šele od šestdesetih let prejšnjega stoletja –, toda njena kultura je zelo stara. /…/
Zdi se, da živimo v času precej pohlepne modernizacije, ko stvari zavržemo, še preden se zavemo, kaj pravzaprav imamo. Marina pot govori o spoznanju, da je treba stvari ceniti, preden izginejo – pa naj gre za glasbeno tradicijo ali skupino dreves na podeželju. Starejši ljudje vidijo razliko med starim in novim, mladi pa morda ne poznajo čarov, topline, telesnosti in taktilnosti, ki jih ponuja takšno življenje.«
– Alex Camilleri
kritike
»Alex Camilleri se pet let po prvencu Luzzu v festivalske kroge vrača s celovečercem Żejtune, melanholičnim, s soncem obsijanim filmom ceste, ki namesto klasične drame ponuja nekaj bolj neulovljivega: razmislek o pripadnosti, spominu in našem zapletenem razmerju z domom. /…/ Izhodišče je varljivo preprosto: ženska, ki skuša pretrgati vezi z domovino, se z njo nepričakovano znova poveže prek nenavadnega popotnega tovariša. Toda Camilleri, ki je z Luzzujem sodobno Malto postavil na filmski zemljevid, to znano premiso spremeni v bogato teksturirano raziskovanje identitete. V filmu Żejtune ga bolj kot mehanizmi zapleta zanimajo prostori med pogovori, pesmimi in pokrajinami. /…/ Nenu Borg je pravo odkritje. Kot nekakšen živ kulturni spomin otoka v vsak prizor vnaša toplino, duhovitost in pristno karizmo. Njegova kemija z Michelo Farrugia je utripajoče srce filma in spremeni nekaj, kar bi lahko bilo zgolj še en road movie, v ganljiv medgeneracijski duet. /…/ V vizualnem smislu je Żejtune čudovit. Direktor fotografije Quentin Devillers Malte ne prikazuje kot turistične destinacije, temveč kot živ, dihajoč lik. Posnetki izžarevajo zemeljsko taktilnost, ki prikliče v spomin nekatere najboljše sodobne evropske filme /…/. V času, ko se toliko festivalskih dram osredotoča na zgodbe z visokim konceptom, Żejtune izstopa s svojo potrpežljivostjo in iskrenostjo. Govori o vračanju, spominjanju ter spoznanju, da kraji, iz katerih se najbolj trudimo pobegniti, pogosto ostanejo del nas. To toplo, humano in tiho presunljivo delo je eno najbolj dragocenih odkritij festivala v Tribeci – film ceste s prahom na škornjih, glasbo v duši in globokim razumevanjem, kaj pomeni pripadati.«
– Meredith Taylor, Filmuforia
»Żejtune jasno pokaže, da ohranjanje tradicije ne pomeni trmastega zavračanja sprememb; pomeni, da spoštuješ zgodovino, ki je morda ne razumeš ali se je sploh ne zavedaš v sebi – in da jo ceniš, kot ceniš nekaj, kar poznaš že vse življenje.«
– Olivia Popp, Cineuropa
»Ta nekonvencionalni film ceste, postavljen pred ozadje osupljivih otoških pokrajin, raziskuje zapleteno – in včasih pretrgano – vez med posameznikovo identiteto in njegovim pojmovanjem doma.«
– Filmski festival v Tribeci