Na rednem sporedu od 22. avgusta 2011

Žalostna balada za trobento Balada triste de trompeta

Álex de la Iglesia / Španija / 2010 / 108 min / španščina

Najnovejši film španskega mojstra groteske, mračnega humorja in šokantnega nasilja je politična grozljivka in parodija Francove Španije ter sprevržena zgodba o ljubezni, maščevanju in psihopatskih klovnih. Žirija lanskoletnega filmskega festivala v Benetkah s predsednikom Quentinom Tarantinom na čelu je filmu podelila srebrnega leva za najboljšo režijo in nagrado za najboljši scenarij.

režija Álex de la Iglesia, scenarij Álex de la Iglesia, fotografija Kiko de la Rica, montaža Alejandro Lázaro, glasba Roque Baños, produkcija Gerardo Herrero, Mariela Besuievsky, igrajo Carlos Areces, Antonio de la Torre, Carolina Bang, Manuel Tallafé, Alejandro Tejerías, Sancho Gracia, Juan Luis Galiardo, Enrique Villén, Manuel Tejada, Gracia Olayo, Santiago Segura, Roberto Alamo, Fofito, Sasha Di Benedetto, Jorge Clemente, Juana Cordero, Luis Varela, Terele Pavez, Fran Perea, distribucija v Sloveniji Continental film

festivali, nagrade Svetovna premiera na festivalu v Benetkah 2010 (srebrni lev za najboljšega režiserja in nagrada za najboljši scenarij). Toronto 2010. Stockholm 2010. Edinburg 2011. Miami 2011. Nagradi goya (španska različica oskarja) za najboljšo masko in posebne učinke. Zmagovalec 7. Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina 2011 - hudi maček za najboljši celovečerec in Gossmannova nagrada za najboljšega igralca - Carlos Areces.

IMDb Uradna stran

zgodba
Leto 1937, Španijo pustoši državljanska vojna. Veseli cirkuški klovn se z mačeto v roki znajde v vihri krvavega spopada in pade kot žrtev Francove falange … Nato nas zgodba ponese v leto 1973. Klovnov sin Javier sanja o maščevanju in klovnovski karieri. Ker pa je v življenju videl preveč trpljenja, se mora cirkusu pridružiti kot otožni klovn in v imenu zabave tiho prenašati poniževanje veselega klovna Sergia. Nato pa se zaljubi v Sergiovo žensko, prelepo artistko Natalio, ki jo nasilnež brutalno zlorablja. Razvname se epska bitka klovnov v ljubezenskem trikotniku, prerešetanem s kroglami in prežetem s krvjo.

Najnovejši film španskega mojstra groteske, mračnega humorja in šokantnega nasilja je politična grozljivka in parodija Francove Španije ter sprevržena zgodba o ljubezni, maščevanju in psihopatskih klovnih. Žirija lanskoletnega filmskega festivala v Benetkah s predsednikom Quentinom Tarantinom na čelu je filmu podelila srebrnega leva za najboljšo režijo in nagrado za najboljši scenarij.

iz prve roke
»To je moj najbolj oseben in tvegan film, saj sem vanj vlil svojo dušo in srce. Na prvem mestu gre za ljubezensko zgodbo o divji, surovi in grozljivi ljubezni. Za mešanico groze in strasti: stvari, ki sta mi ljubi. S pomočjo ironije in noir kontrastov pa sem želel obelodaniti bolečino in tesnobo, da bi ju tako končno presegel. Naša mučna preteklost nas še vedno globoko zaznamuje. S filmom sem želel iz svoje duše izgnati duhove, pregnati bolečino, ki je trdovratna kot oljni madež. Umazana oblačila si perem s filmi. Čutim, kako se mi ta fantastična in žalostna preteklost posmehuje in me pohablja, kot bi se utapljal v nostalgiji za nečem, kar se ni nikoli zgodilo, v grozljivi nočni mori, ki mi ne pusti biti srečen. To bolečino in jezo bi rad izničil s pomočjo grotesknega humorja, ki lahko spravi ljudi v smeh in solze. /…/ Film sem želel postaviti v leto 1973, ko sem bil star osem let. Tega obdobja se spominjam megleno, kot sanj, kot nesmiselne nočne more. In morda je bila tistega leta resničnost res najbolj podobna sanjam. El Lute, Etin atentat na Carrera Blanca, televizijski klovni … Vsi se srečujejo v mojih spominih.«
– Álex de la Iglesia, režiser in scenarist

portret avtorja
Álex de la Iglesia (rojen leta 1965 v Bilbau) se v rani mladosti navdušuje nad stripi. Na Univerzi Deusto v Bilbau doštudira filozofijo, že med študijem pa večino časa preživi v filmskem klubu. Sprva dela kot scenograf pri televizijski produkciji in kriminalki Todo por la pasta režiserja Enriqueja Urbizuja. Leta 1991 se kot režiser in koscenarist podpiše pod svoj prvi in edini kratkometražec Mirindas asesinas, ki prejme nagrade na številnih festivalih in hkrati prepriča Pedra Almodóvarja, da producira režiserjev celovečerni prvenec Akcija mutant (Acción mutante, 1993). Zlovešča znanstvenofantastična komedija je nagrajena na festivalu Fantasia v Montrealu, požanje pa še tri domače nagrade goya. Naslednji film, Dan zveri (El día de la Bestia, 1995), prejme kar šest španskih oskarjev, med drugim za najboljšo režijo, na festivalih v Benetkah, Torontu in Sitgesu pa navduši tako kritiko kot občinstvo. Sledijo celovečerni filmi Perdita Durango (1997), Muertos de Risa (1999), La Comunidad (2000), baskovski vestern 800 balas (2002) ter vrnitev k značilnemu črnemu humorju in žanru komičnega trilerja, film Popoln zločin (Crimen perfecto, 2004). Leta 2007 posname Umore na Oxfordu (The Oxford Murders), svoj drugi film v angleškem jeziku (po Perditi Durango) z Elijahom Woodom, Johnom Hurtom in Leonor Watling v glavnih vlogah. Žalostna balada za trobento mu leta 2010 prinese nagradi za najboljšo režijo in scenarij na Beneškem filmskem festivalu.

kritike
»Metazgodbi dežel in kultur, kolektivno obsedenih s smrtjo, smo v Benetkah lahko videli v Žalostni baladi za trobento Álexa de la Iglesie in Sion Sonovem Cold Fish, dveh velikopoteznih filmih, polnih narativnih hiperbol in vulgarne simbolike. /…/ Pod zvrhano mero krvi, kosti in drobovja se v filmu Cold Fish skriva post-gospodarski-mehurček ero guro parabola o vsakdanjem fašizmu sodobnega japonskega srednjega razreda. Enako velja za Žalostno balado. /…/ V tej tremendismo surrealistični zgodbi situacija postaja vse bolj groteskna in mučna; ohlapno se dotakne ključnih mejnikov v zatonu Francovega režima, medtem ko skozi mikser požene celotno kinematografijo tistega časa.«
– Olaf Möller, Film Comment  

»Navadno se filmom s čudaškimi cirkusanti na hoduljah, letečimi pritlikavci in človeškimi topovskimi kroglami na daleč izognem, ta pa je bil tako divji, seksi in neustrašno nor, da me je na neki čudaški način povsem presunil. /…/ Dva podivjana, iznakažena klovna z mačetami in mitraljezi, ki se na vrhu 60-metrskega križa borita za srce akrobatke z bujnim oprsjem? To pač morate videti.«
– Jason Solomons, The Observer

»Žalostna balada, ki se začne v krvavem klanju in razplamti v vrhuncu surrealistične tragikomike, je film, ki hlasta za norostjo in besnilom ter ju tudi popolnoma obvladuje. Gre za najboljši film Benetk in Toronta ali za najslabšega? Lahko bi bil tako eno kot drugo, brez dvoma pa je to film, ki si zasluži presežnik.«
– Richard Corliss, Time

»Álexa de la Iglesia s tehnično bravuro in neomajno politično nekorektnostjo poustvari špansko politično preteklost ter uprizori epsko bitko med ekstremi komunizma in fašizma. In ta nenavadna mešanica klovnovskega burkaštva in sprtih ideologij ponuja čisti filmski užitek.«
– Mednarodni filmski festival v Stockholmu

»Žalostna balada za trobento, mračen, smešen in vse prej kot politično korekten film (kot smo od režiserja že vajeni), bo navdušil vse tiste, ki imajo radi satiro z malce krvi in drobovja.«
– Alex Garcia Topete, Mednarodni filmski festival v Dallasu

»V vrtincu pasti, strelskih obračunov, eksplozij, iznakaženja in poniževanja, posnetem skozi silovito, izkrivljeno optiko de la Iglesie, se na ozadju Francovega režima in njegove tipične ikonografije dva klovna borita za srce privlačne cirkuške artistke.«
– Camillo de Marco, Cineuropa

»Žanrski film par excellence se navdihuje pri avtorjih, kot so James Whale, Alfred Hitchcock, Tod Browning, ter filmih tipa King Kong in Panov labirint …«
– Dan Fainaru, Screen Daily

»Žalostna balada za trobento je karneval terorja: v vsakem prizoru mrgoli cinefilije – in v vsakem prizoru mrgoli zgodovine. ZA +«
– Marcel Štefančič jr., Mladina

»Film deluje kot bizarna zmes ljubezenske romance, črne komedije, klasične tragedije, frenetične burleske, akcijskega spektakla, klovnovske groteske, kostumske drame, fantazijske pripovedi, politične alegorije in še česa. /../ Prava moč filma je v sugestivni inscenaciji norosti nasilja, sijajnem oblikovanju likov, dinamičnem stopnjevanju dogajanja in jedkosti razpleta.«
– Bojan Kavčič, Stop

»Žalostna balada za trobento je eden od najboljših filmov leta 2011.«
– Gorazd Trušnovec, Ekran


Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno