Hannover – eno srednje velikih nemških mest, ki v primerjavi z žurerskim Berlinom nima dosti ponuditi. Še posebej če si tukaj preživel depresivno obdobje covida. Prav zato se Clemens, ki se še vedno trudi napisati pesem, in Lisa, ki je dobila službo nevrologinje v berlinskem kliničnem centru, odločita za selitev v prestolnico. V že napol izpraznjenem stanovanju priredita poslovilno zabavo, a stvari se ne razvijajo po načrtih. Precej povabljenih ne pride ali pa zelo zamujajo, pred vrati se pojavijo nepričakovani gostje in tudi popolni neznanci. Večer, ki ga zaznamujejo otožnost ob koncu nekega obdobja in pričakovanja ob začetku novega, preveva prav posebno razpoloženje, v katerem na plano privrejo frustracije, hrepenenja, strahovi in pisana paleta drugih čustev.
»Želel sem prikazati like, ki se borijo sami s seboj, pokazati, kaj je lahko za krinko. Srečamo se in navadno ustvarimo mnenje o drugem, ne da bi ga zares poznali. Izvrstna prvina filmskega medija je, da lahko povzamemo perspektivo lika in ga poskušamo razumeti.« (Lukas Nathrath)