Yasukuni je na Japonskem takoj po premieri sprožil nasprotujoče odzive. Med drugim so besne reakcije množic v neprostovoljno izgnanstvo oziroma vrnitev domov prisilile kitajskega režiserja, sicer prilagojenega Japonca Li Yinga, ki si je po njihovem mnenju drznil onečastiti japonski nacionalistični ponos, sloviti tokijski tempelj Yasukuni. Ta, leta 1869 zgrajena “trdnjava”, postavljena v čast japonske duše, je bila poslednje bivališče vojakov, umrlih v vojnah in japonskih okupacijah. V času najhujšega japonskega militarizma je bil objekt versko središče, danes pa velja za svetinjo, ki jo je med japonskimi političnimi voditelji zadnji obiskal premier Koizumi ter sprožil val ogorčenih mednarodnih reakcij. Problem svetišča je v tem, da v njem počivajo številni zgodovinsko dokazani vojni kriminalci in klavci, kar boli predvsem Kitajce; poveličevanje, ki ga zaznavajo pri japonskih oblasteh, med drugim vidijo kot nepretrgano zanikanje zgodovinskega nasilja.
»Moji filmi vedno govore o tem, kako ljudje na življenje in smrt gledajo z različnih vidikov. Svetišče Yasukuni je velik oder, ki ga Japonci uporabljajo za čaščenje vojnih žrtev. Tu sem videl življenje in smrt, spomine in pozabo ter veliko masko vojn. V tem svetu se vojne niso nikoli končale. Dokumentarec o svetišču Yasukuni izriše pot vojnih spominov, po kateri sem zadnje desetletje vztrajno stopal.«
(Li Ying)
Li Ying – filmografija
Fei ya fei (2000); 2H (2000); Dream Cuisine (2003); Mona Lisa (2007); Yasukuni (2007)