Prvi se je izognil zaporni kazni, drugi je prejel deset let in bil po petih izpuščen. Zdaj je režiser posnel film o kaznjencih, obsojenih na dosmrtno ječo, ki skušajo za zapahi – z vedenjem, da ne bodo nikoli več doživeli svobode – osmisliti svoje življenje. Časa imajo preveč, zato ga različno porabljajo, predvsem z opravki v delavnicah in ustvarjanjem stvari, ki bodo na svobodi morda osrečili otroke. Eden se celo poroči z mamo petih otrok.
»Smrt nas izenači. Pomaga nam začutiti in prepoznati resnični svet, ki se trenutno vse bolj preobraža v simulacijo. Naše pristno družbeno življenje pogosto zamenja njegova reprezentacija, oropana kakršnega koli resničnega človeškega stika. Virtualno omrtvičen svet nam ponuja pogojni svobodo in varnost, vendar strah pred pravim stikom z ‘drugim’ pogosto ostaja. Zanima me raziskovanje filmskih struktur in načinov pripovedovanja, ki lahko posredujejo intimne subjektivne izkušnje in čustva ter pretresanje aktualnih družbenih vprašanj.« Audrius Mickevičius