Avtobus, poln žensk, ki se peljejo na obisk k možem v oddaljeni zapor, nasede sredi libanonske puščave. Film sledi trem ženskam iz skupine: vsaka izmed njih bije boj s težavnim razmerjem in išče svojo pot nazaj – tako dobesedno kot tudi v psihičnem smislu. Ena nosi s seboj ločitvene papirje, druga gre na obisk k možu, ki je bil aretiran sredi poročnega obreda, tretja pa svojemu ukazovalnemu možu, zaporniškemu stražarju, nosi pištolo, ki jo je pozabil doma. Peljejo se mimo beguncev, zapuščenih avtomobilov in praznih hiš – žrtev spopadov, o katerih film ne želi povedati nič konkretnega.
»Pisanje scenarija za ta film mi ni dovoljevalo goljufati. Pristnost mojega dela temelji na vsakdanjem življenju države, katere kritična družbeno-politična kombinacija okoliščin je odtujevalna. Moja življenjska izkušnja se mi je vsiljevala kot nujnost in predpogoj za opisovanje vsakdanjosti drugih. Postalo je neizogibno, da se spoprimem z lastno resničnostjo. Ta globoko samoopazovalna izkušnja mi je dovoljevala spopad z določeno tesnobo kot posledico dolgoletne vojne in zavest o silovitosti njenega učinka.« (Dima El-Horr)
Dima El-Horr
Rojena v Libanonu leta 1972. Film je študirala na Umetnostnem inštitutu v Chicagu. Zdaj poučuje na Libanonsko-ameriški univerzi. Snema, montira in režira. Njeni kratkometražni filmi so bili prikazani na več festivalih. Kot v njenih zgodnjih delih ima tudi v celovečernem prvencu ključno vlogo vojna.
filmografija
1992 Echo of a Prayer (dokumentarni)
1994 Lost Identity (kratki)
1995 Beaux Arts a Beirut (dokumentarni)
1997 El Havi (kratki)
2003 Pret-a-porter, Imm Ali (kratki)
2009 Chaque jour est une fete (Vsak dan je praznik)