Danes je blagajna odprta od 13:30 do 20:30 (odpre se čez 03:13).

Viharno srce Myrsky

Kaisa Rastimo / Finska / 2008 / 90 min / podnapisi, finščina / 8+

Film o prijateljstvu med orjaškim psom in majhno deklico

 

režija: Kaisa Rastimo, scenarij: Kaisa Rastimo, Marko Rauhala, igrajo: Ronja Arvilommi, Laura Malmivaara, Janne Virtanen, Sara Tammela, fotografija: Tuomo Virtanen, scenografija: Katriina Ilmaranta, kostumografija: Mariella Rauhala, zvok: Pietari Koskinen, glasba: Iiro Ollila, montaža: Antony Bentley, produkcija: Antti-Veikko Salo, Pekka Levola, festivali, nagrade Schlingel Chemnitz 2008 (najboljši evropski otroški film in najboljša otroška igralka), London Children´s Film Festival 2008 (nagrada občinstva), Antwerp/Brugge 2009 (nagrada občinstva), Leeds 2009 (najboljši film po izboru otroške žirije), Berimora Riga 2009 (nagrada občinstva), Kodomotachino Tokio 2009 (najboljši film), distribucija: Demiurg

IMDb Uradna stran

kratka vsebina
Vzhodni Berlin jeseni 1989. Oče finske družine med obiskom berlinskega zidu reši srčkanega pasjega mladiča. Nadene mu ime Viharno srce in ga odnese domov. Nihče v družini ne pozna pasme psa niti njegovega ozadja. Sedemletna Lučka se v kužka zaljubi na prvi pogled in vzame pasjo siroto pod svoje okrilje. Njegovim staršem, ki nista mrtva, ampak sta se le spremenila v zvezdi na nebu, napiše celo pismo, da ima zdaj Viharno srce novo mamo.

A kosmata in nagajiva pasja kepa odraste v orjaškega psa brez pravil in prepovedi. S svojo navzočnostjo in laježem ustrahuje vse, ki bi lahko kakor koli ogrozili njegovo malo zaščitnico. Družina začne počasi odkrivati resnico o svojem pasjem članu. Viharno srce je kavkaški ovčar in njegovi starši so pomagali stražiti berlinski zid. Po padcu zidu so 7000 odraslih psov usmrtili, mladiče pa so množično podarjali ljudem. Lučka in starši se odločijo, da bodo Viharnemu srcu poiskali primeren dom.

zgodba
Film se začne v Vzhodnem Berlinu jeseni leta 1989. Oče finske družine med obiskom padajočega berlinskega zidu reši srčkanega pasjega mladiča, Viharno srce, in ga odnese domov na Finsko kot darilo svojima hčerkama. Nihče v družini pa ne ve niti, kakšen pes to je niti kateri pasmi pripada.

Sedemletna Lučka vzame Viharno srce pod svoje okrilje in malo pasjo siroto tolaži. Njegova očka in mamica nista zares mrtva, ampak sta se le spremenila v zvezdi na nebu. Lučka vzame v roke njegovo tačko in z njo maha proti zvezdnatemu nebu: Lahko noč, babi, lahko noč, hrček Zobek, lahko noč, Viharjeva oči in mami. Lahko noč vsem mrtvim živalim na svetu.

Lučka napiše Viharjevim staršem tolažilno pismo. Ni jima treba več skrbeti, saj ima Viharno srce zdaj novo mamo, Lučko. Oče najde pismo in nanj na skrivaj odgovori, v imenu očeta in mame Viharnega srca. Presenečena Lučka najde pismo Darje in Danijela, ki sta vesela, da je Vihar našel nov dom. Lučka se začne dopisovati z Darjo in Danijelom, da bi ju sproti obveščala o njunem sinu Viharnem srcu.

Viharno srce, s katerim se ukvarja mala Lučka s svojo dobrohotno družino, odrašča brez pravil in omejitev. Iz male in kosmate pasje kepe zraste mišičast orjak, katerega prvinski nagon se pokaže v vsej svoji moči. Iz nerodnega pasjega mladička se razvije v borilni stroj z močnim čutom za obrambo.

Družina začne počasi odkrivati skrivnost Viharnega srca. Viharno srce je kavkaški ovčar in njegovi starši so pomagali stražiti berlinski zid. Po padcu zidu so 7000 psov čuvajev usmrtili, mladiče pa so podarili komur koli. Berlin je bil osvobojen, preživeli kavkaški ovčarji pa so nosili v genih krvavo zgodovino svojih staršev.

Viharno srce je prelepa živalska zgodba, namenjena šolarjem, njihovim družinam in vsem ljubiteljem živali.

o kavkaškem ovčarju
Kavkaški ovčar je ena najstarejših pasem na svetu. Psi, ki so veliki kot majhen medved, so ime dobili po Kavkaškem gorovju, kjer so na neusmiljenih pobočjih varovali pastirje, njihove družine in govedo pred roparskimi zvermi. Geografska izolacija zakotnih goratih področij v Evropi in Aziji ter naravna selekcija sta pripomogli k temu, da se je pasma razvijala tako, da so v surovih razmerah preživeli le največji, najagresivnejši in najpametnejši psi.

Od 1930. let dalje so v Moskvi kavkaške ovčarje vzrejali za Rdečo armado; običajno za pse čuvaje. Kavkaški ovčar, pes bojevite nravi in ponos Stalinove domovine, je tako postajal vse bolj in bolj žilav zaradi težkih razmer; za bolj učinkovitega čuvaja od nemškega ovčarja se je na primer izkazal v koncentracijskih taboriščih v Sibiriji. Iz Moskve se je pasma širila po vseh vzhodnoevropskih državah, ki jih je zavzela Sovjetska zveza, in ko je leta 1961 »zrasel« berlinski zid, je Vzhodna Nemčija izkoristila stražarske sposobnosti te starodavne pasje pasme proti svojemu prebivalstvu – ogromni psi, vzrejeni brez stika s človekom, bi na tak ali drugačen način prekrižali pot vsakomur, ki bi skušal prečkati mejo na njihovem področju.

Jeseni leta 1989 je v Vzhodni Nemčiji vzplamtel tihi upor proti diktatorstvu Ericha Honeckerja. Kar se je 9. oktobra začelo kot miroljubna revolucija nekaj stotih ljudi, se je v naslednjih dneh prevesilo v nenasilno, nekrvavo demonstracijo petsto tisočih. Natanko mesec dni kasneje je padel berlinski zid in znebiti se je bilo treba sedem tisoč psov čuvajev. O usodi odraslih psov čuvajev v Vzhodni Nemčiji ni veliko znanega. Večino so jih verjetno takoj usmrtili, mlajše kužke so po smešno nizki ceni prodali ali celo podarili, tiste, ki so ostali, pa uspavali.

značaj kavkaškega ovčarja
Odrasel kavkaški ovčar v povprečju tehta 70 kilogramov. Če je do odraslosti živel kot samotarski pes čuvaj, ga ni več mogoče socializirati. A ko je majhen, se zdi, da drobna puhasta kepica, bolj ljubka od vsake plišaste igrače, očara prav vsakogar. Zato je od rejcev ali prodajalcev neodgovorno, če mladega kavkaškega ovčarja prodajo ali predajo kupcu, ki pasme ne pozna in tako ne more predvideti, kaj se bo zgodilo v prihodnosti: puhasta kepica bo rasla in rasla. In rasla! Nekega dne bo začela postavljati povsem svoja pravila, razen če bodo psa (iz)šolali strokovnjaki in prilagodili njegovo obnašanje zahtevam življenja v sodobni družbi. Velikokrat se žal zgodi, da psa zgodaj uspavajo – le zato, ker lastnik vzgoji svojega ljubljenčka, ki je odrasel v pravo zverino, ni posvetil (dovolj) pozornosti.

Če pa je pes deležen pravilne vzgoje, si je težko zamisliti boljšega sopotnika od pametnega, dobro izšolanega in socializiranega kavkaškega ovčarja. Kljub temu še zmeraj predstavlja velik izziv ter zahteva veliko odgovornost lastnika in družine. V Združenih državah Amerike so na primer pasmo primerjali celo z nabito pištolo brez varnostnega zatiča. Kavkaški ovčar lahko namreč z instinktom divje zveri pobesni v trenutku, ko je treba obvarovati ljubljeno osebo. Brez obotavljanja se bo spopadel z vsako grožnjo, v bojeviti situaciji pa padel v trans, ki odžene vsakršen občutek bolečine. V naslednji minuti bo spet ves ljubek in ljubeč – do svoje družine.

o režiserki
Kaisa Rastimo (rojena leta 1961) je režiserka in scenaristka. Njeni filmi so bili nagrajeni doma in po svetu. Leta 2003 je za svojo kariero v filmski režiji prejela prestižno nagrado finsko filmsko nagrado. Njen predzadnji otroški film Cvetka in marjetka (finsko Heinähattu ja Vilttitossu / angleško Hayflower and Quiltshoe, 2002) je na Finskem doživel velik uspeh, z enajstimi kopijami pa je bil distribuiran celo na Japonskem. Tudi film Viharno srce (finsko Myrsky/angleško Stormheart, 2008) je bil večkrat nagrajen.

Klub Kinobalon

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo v klubu poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Dodatna projekcija

Morilci cvetne lune Killers of the Flower Moon

Martin Scorsese

petek, 29. 03. 2024 / 14:30 / Dvorana

Film Martina Scorseseja je epska kriminalna saga o nizu umorov med pripadniki plemena Osage na začetku dvajsetega stoletja, prikazana skozi nenavadno romanco med belim prišlekom Ernestom Burkhartom in staroselko Mollie Kyle. 

Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna

Maja Weiss

petek, 29. 03. 2024 / 16:00 / Mala dvorana

Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn.

Zbudi me Zbudi me

Marko Šantić

petek, 29. 03. 2024 / 18:30 / Dvorana

Nadvse aktualna zgodba o ksenofobiji, kolektivni izgubi spomina in iskanju novih začetkov. Dobitnik petih vesen na zadnjem Festivalu slovenskega filma, tudi za najboljši celovečerec.